Tiskane izdaje
Ko v neki državi, pa četudi ima 1,3 milijarde prebivalcev, 40 milijonov otrok obiskuje ure klavirja, je logično vprašanje, od kod takšna ljubezen prav do tega inštrumenta. Govorimo seveda o Kitajcih.
Klavir brezmejno obožujejo. Violino se, na primer, uči »samo« 11 milijonov malih Kitajcev.
Čeprav je bilo malih pianistov največ v zadnjih desetletjih, ki so prinesla gospodarski razcvet, s tem pa globlje žepe in večja stanovanja, je bil klavir priljubljen inštrument že takrat, ko so se družine gnetle v eni sobi in ko bi na betonskih tleh v stanovanju brez kopalnice manjkal samo še pianino, pa bi dobilo življenje značilnosti nadrealističnega gledališča.
Na vprašanje, zakaj je tako, dobimo različne odgovore, odvisno od tega, kje ga postavimo. Na Tajvanu bi se, na primer, razlaga takoj usmerila k številkam. Povedali bi vam, da ima sodobni klavir 88 tipk in da je v kitajski tradiciji osmica srečna številka ter da se »ba« (kakor se po kitajsko reče pismenki za število osem) izgovarja podobno kot »fa«, ki pomeni »postati bogat«. Poleg tega tvorijo črne in bele tipke podobno harmonijo kot yin (temno) in yang (svetlo), zato igranje po takšni klaviaturi prinaša srečo.
V Hongkongu mi je neki bogataš z vso resnostjo pojasnil, da se njegova hči preprosto mora učiti klavirja, ker ne vedo, s kom se bo omožila, ko odraste, in ali bo zakonska zveza uspešna in bo dolgo trajala. Če jo bo mož zapustil – ona prav gotovo ne bo v službi – bo lahko kljub temu imela lep vir dohodka s tem, da bo poučevala majhne otroke igranja klavirja.
Koncentracija in samodisciplina pred tipkami
Na celinski Kitajski pa odgovor na dilemo, zakaj klavir, presega profanost numerične mistike in vsakdanjega življenja. Pravzaprav ne zna nihče natanko pojasniti, zakaj je ta inštrument najbolj popularen med ambicioznimi starši, ki svoje otroke silijo, da hodijo na ure klavirja in vsak dan po več ur vadijo. Eden od razlogov je ta, da obvladovanje klaviature pomaga pri koncentraciji, samodisciplini in na splošno pri zmožnosti učenja.
Če k temu dodajo še upanje, da bo otrok pokazal veliko nadarjenost in zmagal na mednarodnem tekmovanju ter nato odšel v svet, kjer ga bo spremljala pozornost znanih mojstrov in kritikov, potem postane jasno, zakaj se mali Kitajci skoraj sočasno naučijo držati jedilne palčke in odigrati svojo prvo lestvico.
Mnogi pripadniki srednje in starejše generacije bi utegnili pojasniti, da je klavir »najbolj zahodni« inštrument. Česa takšnega v tradicionalnem kitajskem glasbenem arzenalu ni. Violina jim je bliže že zato, ker imajo Kitajci erhu, inštrument, katerega trup je izdelan iz lesa in kačje kože, vzdolž dolgega vratu pa sta napeti dve struni, na kateri igrajo z lokom.
A klavir so še za časa velike kulturne revolucije obravnavali kot »najnevarnejši« zahodni inštrument in ga opisovali kot »črno mrtvaško krsto, v kateri note zvenijo kakor kosti buržoazije«. Tiste, ki so nanje igrali zahodni repertoar, so kot »kontrarevolucionarje« poslali v taborišča za prevzgojo z delom. Potrebno je bilo, da je voditelj Mao Zedong leta 1976 umrl in da so nedolgo za tem njegovo vdovo Jiang Qing aretirali, da so bili resna glasba, klavir in pianisti končno rehabilitirani.
Mnogi starši so prav zato v še eni »novi« in bolj svobodni Kitajski dali svoje otroke v glasbene šole in izbrali klavir, ker »če mi nismo smeli …«.
Seveda imata nedvomno velik vpliv na male talente velika kitajska pianista Lang Lang in Li Yundi (oziroma kot se na Zahodu piše, upoštevajoč prednost osebnega imena, Yundi Li). Kitajcem se ne zdi neskladno z »visoko kulturo«, da Lang Lang posodi svoje ime za nov model Adidasovih teniških superg ali da Li Yundi reklamira Rolexove ure.
Za njih je nesporni znak veličine, da je Steinway & Sons oblikoval posebno linijo klavirja Lang Lang in da Lija Yundija pokličejo v Washington, da igra za najvišje uradnike State Departmenta. Vsak starš bi rad videl svojega otroka v tej vlogi. Občasno je klavir zgolj prevozno sredstvo na poti do slave in življenja, ki je malo manj običajno in utesnjeno od tistega znotraj Velikega zidu.
380.000 klavirjev na leto
Kako globoko je glasba prodrla v urbano življenje na Kitajskem, se je pokazalo, ko so študenti arhitekture leta 2007 v mestu Huainan oblikovali hišo v obliki koncertnega klavirja, v katero se vstopa z dvigalom, ki je vgrajen v stekleno violino. Za zdaj je to samo razstavni eksponat, namenjen urbanim načrtovalcem, a kdo ve, mogoče bo prav kmalu kakšen ljubitelj glasbe vanjo vselil svojo zbirko klavirjev. To bi bilo tudi zelo podobno Kitajcem, ki vse radi izrazijo s formo.
Kitajska proizvede približno 380.000 klavirjev na leto, kar predstavlja 77 odstotkov globalne proizvodnje. Največji del tega prodajo na domačem trgu, še 107.000 pa jih uvozijo iz tujine, večinoma iz Evrope, ZDA in Japonske. Te številke rastejo z dvomestno odstotno točko na leto. Zato ni čudno, da skorajda ni več mednarodnega tekmovanja, ki se ga ne bi udeležili kitajski pianisti, in da skorajda ni svetovne poklicne ustanove, ki ne bi organizirala tekmovanja na Kitajskem.
Na leto jih organizirajo na stotine in počasi je to postala industrija. A najboljši odgovor na vprašanje, zakaj se mnogi mladi Kitajci učijo prav klavir, pride nazadnje od nekega profesorja s pekinškega konzervatorija: »Otroci, ki se učijo igrati klavir, ne zaidejo na kriva pota.«
