Svetlana Makarovič: »Jaz se imam kar za ... kraljico slovenskega šansona.«

S koncertom Kdor gleda ljudi skozi mačje oči je v soboto zvečer Svetlana Makarovič s številnimi glasbenimi gosti pripravila veliko glasbeno slavje: koncert je bil razprodan, občinstvo pa jo je na koncu pozdravilo s stoječimi ovacijami. Predstavljeni so bili šansoni z albumov, ki jih je ustvarila med letoma 1984 in 1999, tako z zvezdo prekrit novi paket zgoščenk vsebuje albume Nočni šanson (1984), Dajdamski portreti (1985), Večerni šansoni (1990) in Namesto rož (1999).

Kdaj ste stopili na glasbeno pot? Glasba me spremlja celo življenje. Ne predstavljam si življenja brez glasbe.

Baje ste kot otrok zelo neusmiljeno tolkli po domačem klavirju. Ali je res kaj na tem?

Ja, seveda je. V Ljubljani smo živeli v zelo vlažni hiši in klavir se je napel od vlage in tipke so se ob igranju zatikale. Medtem, ko sem igrala, sem tipke z nohtom vlekla ven.

Pa formalna glasbena izobrazba?

Šest let sem hodila v glasbeno šolo, potem pa me je zanimal samo še jazz, oziroma tisto, čemur se je takrat pri nas reklo jazz. Tudi violino sem se učila, a le 14 dni in potem nikoli več.

A vendar ste se zelo zgodaj tudi preživljali z glasbo.

Igrala sem po ljubljanskih kavarnah in obmorskih hotelih.

Začeli naj bi v kavarni Evropa.

Res je, igrala sem v kavarni Evropa pa v Nebotičniku ... in še kje.

Ste imeli kje stalni angažma? Kot pevka?

Takrat še nisem pela. V kavarni Evropa sem bila v bistvu redno zaposlena, tako kot tudi v hotelu Triglav v Kopru. Sprva kot pianistka, potem pa so v hotelu rekli, da tako ne bo šlo več, 'boste tudi pojali'... In potem sem 'pojala'.

Kakšno glasbo ste takrat izvajali?

Predvsem pesmi, ki so se izvajale na festivalih, kot je v San Remu pa v Opatiji. Delala sem z različnimi glasbeniki, ker je bila zasedba nestalna. Običajno je trajalo eno sezono. Veste, jaz sem kar padla v te popevke, ki so mi bile seveda grozno všeč in sem jih nekaj že znala na pamet. To je bilo večinoma zahodno prepovedano blago in šele čez čas smo ugotovili, da so te popevke res bile zelo osladne. Zato pa smo mi imeli festival v Opatiji, kjer je pela Anica Zubović z altom. Imela je tako globok, temen glas, ki me je popolnoma očaral.

V Jugoslaviji je bilo kar precej festivalov, ki so spodbujali glasbeno ustvarjalnost.

Ne vem, ali se motim, imam pa vtis, da popevke niso več dobre, nimajo več tako častnega prostora, kot so ga imele takrat. V Jugoslaviji je bilo veliko fantastičnih pevcev in pevk ter dobrih skladb, besedila so pisali pravi pesniki, glasbo pa pravi skladatelji.

Nam je lahko žal za skupnim jugoslovanskim kulturnim prostorom?

Bile so hude stvari, bile so pa tudi čudovito lepe stvari. Ta parola – bratstvo in enotnost – ni bila povsod povsem samoumevna. Na trenutke se je pa to čutilo. Ko smo se umetniki srečevali na različnih festivalih, simpozijih, smo se navadili objemati, tako spontano. V spominu imam številna lepa srečanja, mogoče tudi zato, ker sem bila mlada.

Poleti pa ste nastopali na morju, na terasah.

Na hotelskih terasah, če je bilo slabo vreme pa tudi v dvoranah. Morali smo igrati tudi animir glasbo, to je tista »nemoteča« glasba, ki se igra, ko drugi jedo. To je nekaj najbolj groznega na svetu. Obup. Tako smo zaigrali kakšen Chopinov in Straussov valček za boljšo prebavo in podobno.

Kako so bili sprejeti ti vaši kavarniški nastopi? Ste bili takrat kaj posebnega na ljubljanski glasbeni sceni?

Niti ne, vendar ni bilo takrat običajno, da bi ženske nastopale v javnih lokalih. Jaz sem pa morala preživeti. Nekoč sem igrala za neko striptizeto, ki se je slačila, jaz sem pa zraven nekaj »preludirala«. Je pa res, da nisem nikoli znala posebej dobro igrati klavirja.

Ko ste na AGRFT imeli kratek stik pri predmetu predvojaška vzgoja in ste pavzirali, ste spoznali Gregorja Strnišo. Ste mogoče prevzeli kaj njegove obrtniške izpiljenosti pisanja pesmi za popevke?

Seveda. Saj me je včasih tudi ozmerjal in dejal, da takega sranja, kot sem ga napisala, ne bom mogla prodati. Spomnim se, kako je Griška rad pel, pa kako je pri tem fušal. Pel je pa na ves glas ...

Njegova besedila so opremili mojstri z odlično glasbo. Pesem Orion je vrhunska umetnina. Je pa moral pisati tudi besedila za narodnozabavne ansamble, ki so se v šestdesetih letih začeli pojavljati, in se je včasih kar držal za glavo. Dejal je: »Zdaj moram pa to sranje pisati ... « Jaz pa tudi.

Kaj, kdo je pravzaprav šansonjer?

Kaj pa je sploh šanson? Šanson je uglasbena lahkotnejša poezija. Mogoče poezija za vsakdanjo rabo. Bolj dostopna poezija, manj hermetična in bolj komunikativna. Seveda se počutim kot šansonjerka. Ne pristajam na lažno skromnost. Jaz se imam kar za ... kraljico slovenskega šansona. Pa če se krona vidi ali pa ne. Ni mi je treba vedno nositi.

Imate kaj skupnega z Edith Piaf?

Ne. Ona je predobro pela.

Pisali ste besedila tudi za druge glasbenike. Po naročilu?

Po naročilu. Najprej je bilo treba narediti metrično shemo. Poudarjene in nepoudarjene zloge. Včasih so mi predložili še note, potem pa je bilo treba na to metrično shemo napisati verze. In nekateri so bili, če sem odkrita, povsem neužitni ... V naglici napisani. Gremo v Ljubljano, pa avto je premajhen, pa tako sranje, tralala tralalali ... pa lepe deklice.

Honorar je pa bil dober. Naročniki so prihajali naključno. Bilo jih je veliko in vseh se ne spomnim. Recimo Miha Dovžan je bil eden.

On sodi že v naslednje vprašanje. Za ansambel bratov Avsenik ste napisali besedilo za izredno pesem Srne, na melodijo Ive Dovžana ...

Srne sem jaz napisala? Ne vem, mogoče ... Tega se res ne spomnim. Srne pa lokvanji, spominčice.... Takrat, v šestdesetih letih, so besedila preprosto morala biti taka. Vsega se res več ne spomnim. Malo sem že dementna.

Počasi so se nabirale tudi pesmi, ki ste jih čuvali zase.

Ja.

Kako je potekalo snemanje vaših prvih dveh albumov šansonov Nočni šanson (1984) in Dajdamski portreti (1985).

Spomnim se promocijskega koncerta ob izidu albuma Nočni šanson v dvorani filharmonije. Takrat je to organiziral Darko Klarič, ki je imel zasebno založbo Dokumentarna, kjer je album izšel.

Ste za svoje pesmi tudi sami pisali glasbo?

Večinoma je glasba nastajala vzporedno. Včasih pa sem najprej zaslišala melodijo in potem napisala verze. Ali pa je bil nek ritem, ki me je spominjal na kovaško kladivo in tako je nastal šanson Kladivo in nakovalo.

Ste z izdajo albumov kaj zaslužili?

To je pa bila bolj mizerija. V Jugoslaviji sem bila persona non grata, ker sem bila dolgojezična in nisem hotela iti v partijo. Takrat mi je šla rdeča zvezda na živce, zdaj jo pa ponosno nosim in jo imam tudi na balkonu! Naj se daleč vidi! Zdaj rada pojem partizanske pesmi, takrat so mi pa šle na živce. Tako glasno jih pojem, da se kar derem. Pa mladi jih tudi radi pojejo; Kraški ovčarji, Kombinatke ... In to je dobro, v teh ljudeh je ogenj. Rdeča zvezda ima ostre kremlje, pet ostrih krempljev, kar naj jih bode, tiste, ki jih moti.

Zadnja leta ste tudi glasbeno zelo aktivni, med drugim ste pripravili nekaj nastopov z različnimi glasbeniki, kot so Katalena pa Mar Django Quartet in nedavno še libreto za opero Deseta hči.

Še sedaj sem nekoliko drogirana od premiere opere Deseta hči, od te glasbe, ki ... ne znam opisati, kako je glasba Milka Lazarja nekaj tako čudovitega, velikega. Taka je tudi predstava in režija.

Sicer sem pa že pred leti napisala libreto za opero Kačji pastir, glasbo pa je napisal Pavle Merkù. Delov kritik je spljuval glasbo Milka Lazarja za Deseto hčer, češ da je preveč glasbe v operi, nekaj takega. In sem se spomnila, ko je cesar Mozartu dejal, da ima v skladbi preveč not, pa mu je ta odvrnil, naj njegovo visočanstvo pove, katere so odveč in jih bo dal ven...