Svetlanino mračno oznanilo v Šiški

Po prijaznem naprosilu zasanjane Tjaše Koprivec, naj občinstvo ne prekinja večera s ploskanjem (razprodan dogodek je namreč potekal v soorganizaciji Kina Šiška in založbe Sanje), sta v poltemi na oder stopili dve postavi. V črnini, ki jo je rezal snop in osvetljeval zdaj enega, zdaj drugega akterja, se je odvil dramatičen performans Svetlane Makarovič in Zlatka Kaučiča.

Pesnica v sivi togi, ki ji je pokrivala gola stopala, se je zdela kot kakšna srednjeveška pridigarka, ki podaja mračno oznanilo – Grozo sveta. Mi pa po svetu vandramo, / eden drugemu hudo delamo. / Saj je na svetu tako ..., se je njena gosta, slikovita, neusmiljena poezija zlivala v tiho dvorano. Ko je potihnila, so besede odzvenele še v bobnanju in zvočenju Zlatka Kaučiča.

Človeška brezbrižnost je zaskelela ob praskanju po kovinskih ceveh, kuga, vojska, lakota in smrt so prek malega bobna galopirale po prekleti rodni grudi in znamenja, ki so izgubila pomen, so po činelah trkala na kolektivno zavest. In že je zaigrala mrtvaška kost, suha bela veselost, ki je mijavkala, ječala, vzdihovala, pokala in moledovala za zveličanje nevednih in neumnih.

A temna Svetlana je bila, kot vedno, nepopustljiva. Že je udarila z Mušjim létom, ko ni kam glave položiti / nimaš s kom spregovoriti ... kar je eden to so vsi / hlapci, muhci, jalovci. Kaučič pa je takoj za njo izvedel pravi potuhnjen in zlovešč mušji let.

Brez sentimentalnosti in lažnega upanja

Po orisu nepopravljive pokvarjenosti človekovega duha, ki je v marsikaterem poslušalcu gotovo vzbudil kanček avtoričine notorične ljudomrznosti, je antiklerikalno nastrojeno tematiko vpeljala pesem Kača, pospremljena z rožljanjem verige in zloveščim pritrkavanjem. V cinično apokaliptični preobleki je izzvenela tudi priredba otroške pesmice Jaz sem mala roža, ki jo je Makarovičeva interpretirala z naivnim otročjim glaskom, zaradi česar je končna grozovitost sveta še bolj treščila v poslušalca.

Sledila­ je srhljiva uspavanka, zatem pa je njena igla spet vbodla rdečo nit večera v eksistencialistično tkivo, prepredeno s plesnijo, razkrojem in mislijo na minljivost, ki Makarovičevo v zadnjih letih še posebej ­vznemirja.

Ko je na koncu preklela stvarnika, stvarstvo in ustvarjene stvore, je bilo jasno, da pri Svetlani Makarovič (še vedno) ni prostora za sentimentalnost in še manj za lažno upanje. Kar bilo je zavozlano, / se razmotati ne da / in kar je bilo zmečkano, / se nikdar več ne zravna.­ Iz dušeče množice se lahko izvije le (razsvetljeni) posameznik: Enemu pa dih zastane / in zasluti in spozna. / Pot se razodene sama. / To je pot za enega.

Svoje kratke antologijske pesmi je pesnica z igralsko vehemenco in vživetostjo ves uro trajajoč performans recitirala na pamet. Zlatko­ Kaučič, vešč odzvanjanja besed velikih poetov, Kosovela, Gradnika, Zajca, Dekleve, pa je z velikim občutkom – skoraj podrejenostjo besedotvornim specifikam – sledil ritmu njenih besed, stopicam in melodiji verzov. Na koncu se nista priklonila občinstvu, ampak samo resno povesila pogled.

Kljub grozljivosti so nekateri verzi izzvali celo pritajen smeh med sicer raznoterim občinstvom, v katerem so sedeli študentje, gospoda, ki ima Makarovičevo že dolgo v čislih, njeni resni literarni kolegi in svetoboljni hipsterji, ki tako šik dogodka ne bi zamudili za nič na svetu. Pravzaprav ga ni hotelo zamuditi veliko ljudi, ki pa so ostali pred vrati velike dvorane Kina Šiška. Zanimanje za razprodan koncert je bilo tolikšno, da bo grozi sveta mogoče prisluhniti še enkrat 16. januarja.