Mlada generacija je z jam sessioni skozi teden poskrbela, da ljubitelji jazza v Ljubljani ne spijo.

Po svojem ustroju so jam sessioni­ spontani, sporadični 
dogodki, ki za samoobstojnost zahtevajo dosledni angažma glasbenikov. Mlada generacija jazzistov je v tem pogledu 
v zadnjem času storila presežek.

Na njihovo iniciativo lahko skoraj vsak dan v tednu v Ljubljani poslušamo jazz koncert. V ponedeljek zasedejo avlo Kina Šiška, decembra tudi Maxi klub, v torek muzicirajo v moščanskem Zlatem zobu, v sredo se jazzovsko pleme seli v Pilon, četrtke pa nekateri preživljajo v Opera baru.

Za prozornim obličjem Kina Šiška v polnem foajeju odmeva jazz. Band se poslušalcev, ki ga obkrožajo, skoraj dotika in jih nagovarja z navdihnjenimi frazami. Med nastopajočimi vlada nekakšna napeta sproščenost, racionalno osredotočenost na tukaj in zdaj rahlja poetična domišljija. Vehemenco in suverenost glasbenikov na odru ob strani spremljajo mlajši kolegi, dijaki Konservatorija za glasbo in balet, ki se z inštrumenti v potnih rokah pripravljajo, da bi svoje znanje iz učilnice preizkusili v resnični­ situaciji.

Jam session – druženje glasbenikov in skupinsko igranje, brez predhodne vaje – ponavadi poteka v gostinskem lokalu ali klubu z zaželenim klavirjem ali vsaj ­pianinom. Največkrat se zgodijo po uradnem koncertu na iniciativo­ glasbenikov, saj se menedžerji 
s tovrstnimi dogodki ne ukvarjajo. Poleg očitne družabne komponente imajo jam sessioni kohezivno vlogo v jazzovski glasbeni skupnosti, kjer ni stalnih skupin, ki bi neprestano koncertirale, pač pa se posamezniki povezujejo v različne zasedbe, večinoma na podlagi glasbene sinergije. Za obstoj in homogenost jazzovske scene, ki ustvarjalno prispeva k pestrosti domače kulturne ponudbe, imajo torej jam sessioni poseben pomen.

Mlada generacija ne pozebe

V bližnji preteklosti so se jazzisti poleg alternativnih mest, kot sta Metelkova in Rog, neobvezno kreativno družili v nekdanji Galeriji na Dvornem trgu, v Avstrohotelu, Birdlandu in se nato za dobro desetletje ustalili v Jazz klubu Gajo, kjer je bil sleherni ponedeljek rezerviran za študentski jam session.

Ko so v Ljubljani jazz klub Gajo zaprli, so lani za silo prezimili 
v kavarni Slon, poletje je reševala letna rezidenca na vrtu Pen kluba, ko pa je jesen jazziste pregnala še od tam, je kazalo, da jih čaka trda zima. Toda mlajša generacija – ki goji in razvija to od nekdaj marginalizirano in za nekatere mrtvo ameriško glasbo – ni pozebla. Če je štiri leta življenja pustila v tujini in srkala glasbeno znanje, zakaj bi se kar vdala v usodo?

Ping pong v Šiški

To se je vprašal tudi trobentač Igor Matković, preden je stopil do Kina Šiška in dal pobudo za redne jam sessione v centru urbane kulture. Malo za šalo in malo po vzoru newyorškega kluba Fat Cat, ki koncertno ponudbo združuje z »barskimi športi«, so nastali ponedeljkovi Jazz in pingpong večeri v domeni Zavoda Boben in lajna, ki združuje večino jazzovskih glasbenikov mlade generacije. Poudarjen družabni ton spontanega koncertiranja je takoj ugajal tudi Matjažu Mančku, skrbniku glasbenega programa v Kinu Šiška. »Pingpong je dodatna dimenzija aktivnega druženja. S temi brezplačnimi dogodki smo programu dodali manj obvezen način glasbenega predstav­ljanja, ki prebija mejo med odrom in parterjem in v neformalnem okolju odpira nove aspekte interakcije med glasbeniki in občinstvom,« je povedal.

Potek jam sessiona sam po sebi ni zahteven, pripoveduje Nikola­ Matošić, ki je dolgo skrbel za študentske sessione v Jazz klubu Gajo. »Pri nas so jami organizirani po vzoru ameriške prakse, najprej nastopi otvoritvena zasedba, ponavadi trio ali kvartet, ki pripravi 45-minutni program z avtorskimi skladbami ali standardi, nato so na oder vabljeni vsi ostali glasbeniki, ki predlagajo svoj repertoar. Vsak dobi tudi priložnost odigrati solo.«

Koliko jazza prebavi mesto?

Jazz v lokal pripelje drugačno energijo, ustvari intimno vzdušje, ne glede na prostor. Včasih ambient sam po sebi asociira na improvizirano glasbo. V prijazni notranjosti sosedskega etno kluba Zlati zob je saskofonist Jaka Kopač prepoznal potencial akustičnega prostora, sicer namenjenega etno in pop koncertom. Tako so se začeli torkovi jam sessioni v Zlatem zobu.

V Pilonu, lokalu v pritličju stare stanovanjske hiše, z velikimi okni, visokimi stropovi in stenami, ki kar kličejo po umetniških delih s sosednje likovne akademije, se jazz razlega ob sredah. Nov lastnik Luka Turk si je želel vanj vnesti odprtost, metropolitanskost in igrivost. »Ustroj lokala in kvart, 
v katerem stoji, se mi je zdel ravno pravšnji za jazz. V Ljubljani ga je premalo ali pa se podaja na napačen način. Bolj kot ekonomski učinek je pomembna kulturna vrednost takega dogodka ali bolje dogajanja,« se zaveda novopečeni gostinec, sicer arhitekt.

Ideja galerijskih barov se zdi kot naročena za sinestezijo različnih umetnosti, vendar gostinci v pričakovanju takojšnjega rezultata večkrat prehitro obupajo. Večji del obiskovalcev jam sessionov namreč predstavljajo glasbeniki, ki se mobilizirajo predvsem prek socialnih omrežij. Obisk iz večera 
v večer variira, njihove vrste včasih razredčijo tudi redni kulturni dogodki in nastopi – že tradicionalni koncerti v Sax pubu in svež jazzovsko obarvan program v kavarni Slamič. Da bi edinstveni dogodki, kot so jam sessioni, zaživeli med ostalim poslušalstvom, mora za promocijo poskrbeti tudi lokal. »Zavedamo se, da bodo v poplavi jam sessionov v zadnjem času obstali le nekateri. Toda treba je vztrajati, vzpostaviti kontinuiteto, čez noč se ne more zgoditi nič,« je potrpežljiv Cene Resnik, ki organizira session v Pilonu.

Na vprašanje, koliko jam sessionov lahko prebavi mesto, kot je Ljubljana, Jaka Kopač odgovarja: »Jazzovska kultura tukaj ni tako popularna, še v New Yorku je na jam sessionih po petnajst ljudi. Zato je težko pričakovati, da bodo Slovenci to glasbo množično pograbili. Pomembno je, da se s tovrstnimi druženji generira, krepi in razvija sama scena.«

Sistem ubija kreativnost

Jamanje je pretežno v domeni mlade generacije, stare od 20 do 35 let. David Jarh, nekdanji bigbandovec, je zadnje čase poleg pianista Blaža Jurjevčiča in bobnarja Ratka Divjaka eden redkih, ki obiskuje tovrstno postransko dejavnost. Zakaj tega ne počne več glasbenikov iz njegove generacije, ki jih razen službeno obveznih nastopov izven delovnega časa ni videti nikjer, ima preprost odgovor: »Če ima človek vse postlano, se poleni. Sistem ubija kreativnost. Zato bi se moral vsak umetnik večkrat spomniti, zakaj se je sploh začel ukvarjati 
s svojo umetnostjo.«

Ob pripombi, da je redna služba v javnem zavodu prenaporna, da bi glasbeniki zvečer igrali še za svoje veselje, bobnar in trenutno najstarejši član big banda RTV Ratko Divjak le zamahne z roko. »To je le izgovor. Včasih smo igrali in potovali veliko več kot zdaj,« pove in naključnemu obiskovalcu, navdušenemu nad njegovo bobnečo energijo, namigne: »To je danes moj tretji špil.«

Obremenjenosti svojih kolegov ne razume. Sam je dosti bližje mlajši generaciji, ki je spontana, neobremenjena in sproščena, zato ga motivira in navdihuje. »Glasba se razvija, prihajajo novi talenti. Zanima me, kaj delajo, ker to počnejo drugače, ker imajo drugačen odnos,« pravi Divjak. Učenje se lahko zgodi na drugem nivoju – med igranjem. Zato nočne izbruhe kreativnosti in podajanje glasbene energije Divjak razume predvsem kot nekakšno 'blagovno menjavo'. »Če ne bi prišel na jam session, na primer, ne bi spoznal tubista Gorana Krmaca, s katerim sva se zelo ujela. Celo tako, da razmišljava o skupnem projektu.«

Da bi se izognili stereotipni podobi kul, toda revnega jazz glasbenika, v prihodnosti ne bi bilo napačno razmisliti o sistemski podpori tovrstnemu ustvarjanju. Če mlade perspektivne glasbenike s štipendijami pošiljamo v svet, bi lahko podprli tudi njihov trud, da svojo ustvarjalnost naprej razvijajo doma.