Tiskane izdaje
Večer industrijske temačnosti je začela Anna von Hausswolff, švedska pevka in multiinštrumentalistka, ki je skupaj s kitaristom in klaviaturistom, ki je bil tudi tolkalec, povsem primerno zvočno uvedla večer. Njihovo nalaganje slojev in slojev zvoka, s katerimi so zgradili pravi zvočni zid, je prebadala s svojim visokim in ostrim glasom. Atmosferični temačni rock severnih pokrajin, pa naj pride iz neprehodnih gozdov ali opustelih industrijski dvoran, v njeni izvedbi prevzame. Na trenutke so zazveneli kot temačni Cocteau Twins oziroma This Mortal Coil.
Če nas je s svojo večplastnostjo Anna von Hausswolff morebiti celo nekoliko zazibala v sen, pa je Michael Gira udaril glasno, in to naravnost v čelo. Zvočni napad, ki je sledil, je bil kot bombardiranje večjega mesta ali kot sočasno poslušanje desetih industrijskih tekočih trakov, železarn, jeklarn, strojnih tovarn in drugih podobnih hrupnih krajev. Industrijski rock, ki se zdaj izvaja brez industrijskih strojev ali njegovih delov, kot se je na začetku (Laibach, Test Department), je v različici sedanje postave skupine Swans prišel do konca, do cilja, ki ga je zaznati v hrupnem belem šumu. Strukturirani zvočni kaos je pač najvišji stadij eksperimenta, vse, kar sledi, je zgolj bolj običajno.
Swans si so počasi gradili soundscapes − zvočne pokrajine, ki se raztezajo minute in minute v daljavo. Pesmi že zdavnaj nimajo več standardne popularnoglasbene strukture in postanejo le hrup tisočerih proizvodnih linij. Gotovo bi kakšna ta prava proizvodna linija bila zvočno celo bolj atraktivna. Gira je skoraj ves čas imel hrbet obrnjen proti občinstvu, s kitaro pa je dirigiral članom zasedbe. In ker so Swansi prišli do cilja, se je morebiti Gira tudi zato odločil, da bo sedanjo postavo razpustil.
Če povzamemo njegove besede − Swansi so mrtvi, naj živijo Swansi!
