The Jesus and Mary Chain gradijo zvočne zidove

V Ljubljano se vračajo mojstri alternativnega rocka.

Objavljeno
05. julij 2017 12.17
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Škotska zasedba The Jesus and Mary Chain je zaznamovala­ osemdeseta leta prejšnjega stoletja z distorzičnim zvokom pop melodij s temačnim priokusom. Decembra leta 1989 so v dvorani Slovan na Kodeljevem predstavili tretji album Automatic. Nocoj bodo v Kinu Šiška predstavili nov, letošnji izdelek Damage and Joy, prvi studijski album skupine po ­devetnajstih letih.

The Jesus and Mary Chain so nastali leta 1983 v mestu East Kilbride, prvem škotskem mestu, ki so ga skoraj v celoti zgradili po drugi svetovni vojni. Dinamika in srčika uspeha zasedbe je ustvarjalno trenje med Jimom in Williamom Reidom. Prvi je pevec, drugi kitarist, pesmi pa pišeta skupaj. Nase so opozorili še s prvim singlom Upside Down, ki so ga leta 1984 izdali pri neodvisni založbi Creation ­Records.

S prvim albumom Psychocandy so naredili velik prepih v svetu rocka, kar je vodilo v različne hrupne in melodične smeri. Album, na katerem so do popolnosti zgradili zvočni hrupni zid, so izdali pri veliki založbi WEA. To je bil eden vzorčnih albumov dark rocka, ki se je raztezal od Siouxsie and the Banshees do The Cure ter Joy Division in naprej. Mnogi ga imajo za temeljno delo rockovske podzvrsti, ki so jo kasneje poimenovali shoegaze rock, torej, povedano nekoliko poenostavljeno, rocka, pri katerem kitaristi praviloma strmijo v čevlje, ob tem pa ustvarjajo hrup in ignorirajo občinstvo.

Po mnenju britanskega glasbenega časopisa New Musical Express so bili The Jesus and Mary Chain svojčas najboljša glasbena skupina na svetu, prvenec Psychocandy pa še danes velja za enega izmed tisoč albumov, ki jih morate slišati, preden umrete. Zasedba je v prvem zagonu delovala do leta 1999, čeprav je razpadla že prej, 12. septembra 1998 so se na ameriški turneji sprli že v avtobusu, ki jih je peljal na razprodani koncert v prestižni dvorani House of Blues v Los Angelesu. Takrat se je Jim pojavil na odru tako pijan, da je komaj stal in pel. William je po petnajstih minutah te sramote odšel z odra in koncerta je bilo konec. Organizator je moral vrniti denar obiskovalcem, skupina pa je dokončala ameriško in japonsko turnejo brez Williama. Jim Reid je kasneje pojasnil napetost med njima z besedami: »Po vsaki turneji sva se hotela pobiti in po zadnji turneji sva to dejansko poskusila storiti.«

V prvem obdobju delovanja je zasedba izdala šest močnih albumov: Psychocandy (1985), Darklands (1987), Automatic (1989), Honey's Dead (1992), Stoned & Dethroned (1994) in Munki (1998), na katerih je mojstrsko prepletala pop melodije s temačnim kitarskim zvočnim zidom, sestavljenim iz zidakov distorzije in feedbacka.

Po osemletnem premoru

Ko sta se brata razšla, je William Reid začel pod imenom Lazycame in že aprila 1998 izdal solo EP. Jim Reid pa je ustanovil zasedbo Freeheat s kitaristom Benom Luriejem iz The Jesus and Mary Chain ter nekdanjim basistom skupine Gun Club Romijem Morijem in nekdanjim bobnarjem skupine Earl ­Brutus Nickom Sandersonom. Noben od teh projektov ni vzbudil večjega zanimanja občinstva in glasbenih medijev. Tako so se jeseni leta 2005 začeli pogovarjati o morebitni združitvi bratov v prvotni zasedbi, kar se je uresničilo čez dve leti.

Po osemletnem premoru sta brata znova začela sodelovati, desetletje kasneje pa sta pod imenom The Jesus and Mary Chain izdala nov album Damage and Joy. Produkcijo je opravil Youth, ustanovni član in nekdanji basist kultne skupine Killing Joke. Za album sta pripravila štirinajst novih skladb, ki temeljijo na zgodovini njunega zvoka in na njegovi ­prihodnosti.

Brez kančka samoironije seveda ne gre. En tak odmev je v uvodni skladbi Amputation, v kateri Jim Reid med drugim poje I don't know, I guess that we're all through,­ I'm a rock and roll amputation. (Ne vem povsem zagotovo, vendar kaže, da je z nami konec, jaz sem amputacija rock and rolla). The Jesus and Mary Chain zvočno ostajajo v gabaritih znanega zvoka, ki jih je proslavil, le da so ga mogoče leta (ali pa poškodbe sluha) nekoliko omilila, a je v živo gotovo pričakovati manj prefinjenosti, ki občasno veje z albuma. Tematsko poleg lastnega pogleda na ljubezen obravnavajo še leta svojega odraščanja v skladbi Presidici (Et Chapaquiditch), pa mnenje o dominaciji in nasilju ZDA nad preostalim svetom v skladbi Los Feliz (Blues and Greens), oborožene zmešance, ki so povsod med nami, v pesmi Get On Home ter slavo, ki ubija, v tem primeru Kurta Cobaina, v pesmi Simian Split.

Novi album so posneli pevec Jim Reid, kitarist William Reid in bobnar Brian Young s celo vrsto gostov. Posebnost tega albuma je tudi veliko ženskih vokalov, ki so jih prispevale Isobel Campbell, Bernadette Denning, Sky Ferreira in Linda Fox, ki je njuna mlajša sestra, glasbeno kariero pa dela pod imenom Sister Vanilla. Koncertno različico trojice, ki je posnela album, plemenitita še kitarist Scott Von Ryper in baskitarist Mark ­Crozer.