Tiskane izdaje
Američani The Pine Leaf Boys so glasbena skupina iz južne Louisiane, ki se pogosto na podubo ameriškega zunanjega ministrstva odpravi po svetu na turneje, na katerih je sestavni del nastopa tudi kuhanje. Tokrat bodo spet nastopili v klubu ljubljanskega Cankarjevega doma, kjer bo najprej ob 18. uri zadišalo po cajunski hrani, ob 20. uri pa še zadonelo ob cajunski glasbi.
Peterica The Pine Leaf Boys je bila presenetljivo umirjena glede na to, da so njihovi kovčki in inštrumenti že pred petimi dnevi ubrali povsem svojo pot po svetu. Tako je ameriško veleposlaništvo, ki gosti zasedbo, sprožilo intenzivno akcijo iskanja nadomestnih inštrumentov, če njihovi ne prispejo do koncerta. Edina resna težava je, da v Sloveniji, deželi harmonik, ni preprosto najti majhne desetgumbne harmonike, primerne za cajunsko glasbo.
Sicer pa so vsi fantje tudi kuharji, pravi vodja zasedbe ter pevec, harmonikar in goslač Wilson Savoy. V zasedbi so še goslač in harmonikar Courtney Granger, bobnar Drew Simon, baskitairst Thomas David, najboljši kuhar med njimi pa je kitarist Jon Bertrand. Najprej smo Savoyju postavili dve bistveni vprašanji, in sicer, kakšna je razlika med cajunsko in zydecovsko glasbo ter kaj je to jambalaya.
Prvo vprašanje jim postavljajo zelo pogosto, je povedal. »Cajunska glasba je prišla v Louisiano skupaj z Akadijci, ko so ti zapustili kanadsko Novo Škotsko in se preselili v toplejše južne kraje. Igra se na harmoniko in gosli, zdaj pa tudi s podporo bobnov, baskitare in kitare. Zycedovska glasba pa je prišla iz kulture temnopoltih v Louisiani in ima poudarjene afriškoameriške vplive, kot so soul, rhythm and blues in blues. Čedalje pogosteje pa se zdaj dogaja, da se cajunske in zydecovske skupine združujejo in premešajo. Zydecovska glasba je zelo poskočna in visokoenergijska in se poje precej v angleščini ob obvezni uporabil perilnika kot ritmičnega inštrumenta. Cajunska glasba pa se igra na gosli, igramo valčke in pojemo v francoščini.«
The Pine Leaf Boys
Foto Greg Miles
Jambalaya pa je ena najpogostejših jedi z rižem v Louisiani − vsaka cajunska jed ima tudi riž. Jambalaya je pravzaprav − jambo ala jaja, kar pomeni šunka na rižu, saj jaja pomeni riž v nekaterih afriških jezikih. »Na teh turnejah jo ponavadi skuhamo za občinstvo. Je jed z veliko riža, piščancem in klobaso, včasih še z rakci in drugimi sestavinami, in se premeša z zelenjavo. To je jed, s katero z zelo malo denarja nahraniš veliko ljudi. Je pa tudi popularna pesem, ki jo je napisal legendarni country izvajalec Hank Williams, potem ko je obiskal Louisiano. Tam je slišal cajunsko skupino, ki je igrala pesem Grand Texas. Uporabil je to melodijo, napisal pesem Jambalaya in s tem strašansko zaslužil,« pravi Savoy.
Sicer pa cajunska glasba zveni še nekako najbolj evropsko od vseh ameriških glasb, saj so njene korenine predvsem v keltski glasbi in se je sprva izvajala zgolj z goslimi. Večinoma se igra v ritmih valčka in polkam sorodnih poskočnic, ki jim pravijo two steps. Ker se igra tudi na harmoniko, ki je prišla iz Evrope, ter se poje v francoščini, zveni zelo evropsko. Harmoniko so prinesli na jug ZDA nemški priseljenci med prvo svetovno vojno in postala je zelo popularna. Ker ima cajunska harmonika le deset gumbov, so jih ljudje hitro začeli izdelovati sami. Savoyev oče jih izdeluje že pol stoletja in je zelo znan izdelovalec. Naredil je tudi vse njegove harmonike.
Ker je bila cajunska glasba tako dolgo prisotna na jugu ZDA, je vsrkala številne druge zvoke, predvsem pa postala zelo sinkopirana. Evropejci jo imajo zato zelo radi, ker jim zveni znano, je pa še vedno nekaj novega, drugačnega.
Sicer pa fantje pravijo, da sta nanje močno vplivala tudi country in rock'n'roll s severa Louisiane, kot ga je igral Jerry Lee Lewis. Vsak član ima drugačno glasbeno ozadje in glasbene vplive in vsak je nekaj tega dodal v njihov skupni zvok. »Smo pravi gumbo, še ena znamenita kreolska jed, taka posebna enolončnica.« Njihova glasba je tako močno plesna, da jo je težko poslušati sede. Dogajalo se je že, da so preganjali ljudi, ki so plesali na njihovo glasbo v prostorih, kjer se to ne sme. Ljudi je močno očaral zvok gosli in harmonike skupaj.
Savoy je prepričan, da bo cajunska glasba, kot tudi vsaka druga ljudska glasba, preživela in živela naprej za tiste ljudi, ki jih ne zanimajo korporativni pop glasbeni izdelki. Vedno se najde dovolj mladih, ki imajo radi tako caujnske plese, cajunsko glasbo in navsezadnje tudi cajunsko hrano. »Pri nas sta kuhanje in glasba vzročno povezana. Ne kuha se brez glasbe in ne igra se brez naše kuhinje. Oboje pa je pomembno za druženje. Tako bomo kuhali tudi danes zvečer, ni pa nujno, da bo na meniju aligator,« se je še namuznil Wilson Savoy.
