Tiskane izdaje
The Walkabouts (Chris Eckman, Carla Torgerson, Terri Moeller, Michael Wells, Glenn Slater) so po šestih letih za nemško založbo Glitterhouse Records objavili nov studijski album z naslovom Travels In The Dustland, ki ga bodo v ponedeljek, 16. januarja, ob 21. uri predstavili v ljubljanskem Kinu Šiška. O nastanku albuma smo se pogovarjali s pevcem in kitaristom Chrisom Eckmanom.
Minilo je precej časa med zadnjima albumoma skupine The Walkabouts. Kako je skupina delovala v tem vmesnem obdobju?
Res je skoraj vse potihnilo. Ne bom dejal, da je skupina razpadla, vendar je bilo spomladi leta 2009 to povsem možno. Naši stiki so postali razdrobljeni in smo se začeli spraševati, ali je vredno vložiti trud in vse skupaj sestaviti nazaj. Vesel sem, da smo se odločili, da nadaljujemo. Trdno verjamemo v naš nov album in v živo zvenimo res zelo močno.
Srčika zasedbe ste vi in Carla Torgerson. Kako vama uspeva ustvarjati glasbo, glede da živita precej narazen?
Zelo počasi! Končno sva dojela, kaj pomeni to, da sem se preselil v Slovenijo. Tudi ko sem živel v Ljubljani prvih pet let ni nič kazalo, da to vpliva na delovanje skupine ... Imeli smo precej zagona in smo ustvarjali naprej. Vendar smo se po turneji, ki je sledila izidu albuma Acetylene leta 2005, nekako raztepli v različne smeri. Sam sem se ukvarjal s številnimi drugimi projekti in se je bilo težko osredotočiti na The Walkabouts.
Končno sva se odločila, da karkoli bova naredila, bo to nastajalo počasi in za to si bomo vzeli toliko časa, kolikor bo pač potrebno. Dejansko smo vrgli stran kakršne koli časovne omejitve. Strinjala sva se, da album ne bo izšel dokler ne bova prepričana, da je v resnici končan.
Carla je prišla leta 2010 za nekaj tednov v Slovenijo, da sva delala na pesmih. Nato sem šel v Seattle, kjer smo v enem mesecu posneli osnove novega albuma. Bilo je potrebno precej energije, da smo sestavili vse skupaj tako, kot je treba.
Kaj vam pomenijo prašna prostranstva, puščave? Vem, da radi potujete in da vam je še posebej blizu Mali in njegova puščava.
Puščava je zame močna mešanica strahu in čudeža. To je težka pokrajina za potovanje in za preživetje, vendar je vedno krasen kraj ... To je veličastna pokrajina ... kraj, kjer se lahko izgubiš v najboljšem pomenu te besede, kraj, kjer se lahko povzdigneš in izgineš za daljnim obzorjem.
Narava nam je veliko bliže, ko smo v puščavi.
Je album Travels In The Dustland konceptualen?
Ne bi mu dejal, da je konceptualni album. To bi bilo nekoliko pretežko in bi spominjalo na Pink Floyde ali kaj podobnega. Na album gledam kot na venec povezanih pesmi. Pesmi, ki jim je skupaj nekaj, in sicer da se dogajajo v isti pokrajini, ki ji pravim The Dustland (Prašna dežela). Je neka izmišljena dežela in zelo podobna nekaterim krajem, ki sem jih prepotoval.
Imam občutek kot, da je je to glasba za road movie?
Bo kar držalo. Prva pesem na albumu My Diviner se začne v nekem domu, zadnja Horizon Fade pa se konča nekje na avtocesti. In ko preposlušate album do konca, se ne morete znebiti občutka, da poti še ni konec, saj se konča nekako brez meja, cesta se vleče v neskončnost ...
Glasba skupine Walkabouts je vedno polna širjav značilnih za Ameriko, besedila pa so nekako nekje med dnevom in nočjo.
To je kar dober opis. Meni je všeč melodramatičnost, razsežni zvoki o velikanskih prostranstvih ter preproste ideje napihnjene do neizmernosti. Take pesmi verjetno bolj sodijo v melodramo kot pa v kompleksno dramo ali roman ali gledališko predstavo. V pesmi imaš štiri do pet minut, da poveš zgodbo. Če imaš kaj povedati, moraš to narediti širokopotezno.
Travels In The Dustland ni nič kaj optimističen album, čeprav nima odkritega pesimizma. Bolj se mi zdi, da je poln nekega krutega realizma.
Imam se bolj za realista, kot pesimista. Vstanem vsako jutro, pripravljen, da grem naprej in menim, da je z večino ljudi tudi tako. Če pa nekoliko pogledam svet izven mojih osebnih okvirjev in povezav, ni videti, da bi se zadeve premikale na bolje. Težko je reči, da je na svetu pravica in da je prostora za nasmejan optimizem. Kot da stojimo na robu prepada, noge pa so nam otrple. Nismo še padli, prav tako pa se še nismo obrnili. Mogoče pa nam je všeč razgled?
Kako se odločate, katera pesem je za skupino The Walkabouts, katera pa za vaše druge projekte?
Skušam pisati pesmi za vsak projekt posebej. V bistvu pišem pesmi za albume. Če nimam ideje za album, skušam pisati čim manj pesmi. Še vedno sem zavezan ideji albuma, kot celovitosti glasbenega umetniškega dela, da je album več kot pa le zbirka pesmi, da je album neka skupinska zgodba, nek poseben občutek ali celo stališče.
Gotovo tak način razmišljanja zveni nekoliko romantično v času, ki je značilen za prenašanje posameznih pesmi z interneta in njihovo naključno poslušanje v prenosnih prevajalnikih. Tako se pač zdaj dojema glasbo, vendar menim, da se to moje stališče ne bo zlahka spremenilo, če sploh.
Kako dolgo bo trajala turneja in kje boste vse nastopili?
Turneja bo trajal tri tedne. Začela se je v našem domačem Seattlu, potem pa smo se odpravili v Evropo s prvim koncertom v Stuttgartu, sicer pa bomo nastopili še v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Švici, na Hrvaškem, Nizozemski, Belgiji in na Danskem, še posebej pa se veselim nastopa v moji domači Ljubljani v Kinu Šiška. Nekateri koncerti pa so že razprodani.
Ko ste z nazadnje The Walkabouts nastopili v Ljubljani je to bilo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je bilo precej težko plesati.
Spominjam se tega koncerta, ki je bil prav hecen. Povabili smo občinstvo, naj zapusti sedeže in se nam pridruži pod odrom in večina se je res. Seveda pa je Kino Šiška veliko bolj primeren za rock koncerte. Na tej turneji sicer igramo precejšen del umirjenih pesmi, vendar kar močno brcnemo, ko je treba. Čeprav nas imajo nekako za razpoloženjsko skupino, smo se mi vedno imeli za rock skupino. Je pa res, da nismo tipična rock skupina.
