Tiskane izdaje
Skladateljica in pianistka Tina Mauko in pianist ter harmonikar Dejan Berden sta posnela svojo prvo skupno zgoščenko MB4, na kateri nastopata kot improvizacijski klavirski duo s samimi skladbami, ki temeljijo na prosti sprotni improvizaciji ter posnetku ali snemanju v živo.
Svojo zgoščenko bosta predstavila v četrtek, 19. februarja, v klubu PAC v Murski Soboti s promocijskim koncertom, marca pa sledi turneja po Bosni in Hercegovini ter zaključni koncert na mednarodnem festivalu Sarajevska zima, kamor sta bila povabljena kot najsodobnejša ustvarjalca in nosilca nove ideje, s sposobnostjo, ki spreminja smer umetniškega razvoja, še posebej proste ali svobodne klasične klavirske improvizacije.
Oba pianista tu ali v teh posnetih in ne napisanih kompozicijah, ki so naknadno dobile svoje naslove (dala jim jih je Tina Mauko) izhajata tako iz jazza ali jazzovskega pianizma, kot iz klasičnega pianizma ter oba žanra združujeta popolnoma nenapovedano, nedogovorjeno ali brez kakršnega koli načrta in not. Preprosto: sedeta za klavir in začneta ustvarjati.
Štiriročne proste improvizacije
Klavirski duo MB4 (Mauko-Berden) predstavlja štiriročne proste improvizacije, kar predstavlja veliko redkost celo na mednardni ravni, kajti za prosto improvizacijo je treba imeti poseben talent. Med velikimi skladatelji in pianisti v zgodovini je imel tak talent le Frédéric Chopin, ne pa na primer Franz Liszt.
Že za individualno improvizacijo je treba imeti poseben trenutek navdiha in zbranosti ter samodiscipline, štiriročna improvizacija pa je še toliko težja ali pomnožena z dva. Prvič zato, ker se pri istem klavirju združita dva umetnika (en s področja klasike, kot Tina Mauko, drugi s področja jazza, kot Dejan Berden), drugič pa zato, ker oba »skladatelja« črpata navdih in neposredno igranje iz svojih idej, ustvarjata sproti na odru ter se razumeta spontano, brez truda medsebojnega prilagajanja.
Pri poslušanju njunih kompozcij se zdi, kot da nastajajo notranja zvočna valovanja, pri katerih povzemata pobudo oba; enkrat bolj klasični vidik, drugič bolj jazzovski, čeprav vtisa o zgolj jazzovski improvizaciji niti ni toliko, ampak bi prej lahko rekli, da gre za posebno in osebno mešanico individualnega tipa brez možnih zunanjih vplivov ali pobud.
Taka glasba je spodbuda za novo občinstvo, za mlade in starejše entuziaste, ki tega doslej še niso poslušali, niti videli na koncertih v živo. Njuno nastopanje je kot prikaz, kako lahko klasična umetnost spodbudi drugo, jazzovsko umetnost.
»Nemogoče« postane mogoče in nov trenutni glasbeni odnos, kot ga slišimo na posnetku in na koncertu vidimo, lahko uspeva le v svobodnem ustvarjalnem procesu in je v skupni igri usklajen do te mere, da ne prihaja do razhajanj, »izgubljanj«, morda bi prej opazili kakšen odtenek »rivalstva«, kot »prerivanja« prstov na klaviaturi, kar pa je poseben čar.
Kot pravi skladateljica Tina Mauko, se koncept improviziranega koncerta bolj kot kdajkoli prej v zgodovini poraja danes, na vrhuncu dobe, v kateri je umetnost prenasičena z vsemi oblikami in idejami. Čeprav je improvizacija zavzemala pomembno vlogo v ne tako davni preteklosti, je s koncertnih odrov skoraj popolnoma izginila.
Ravno zato se kot eden večjih izzivov ponovno postavlja vprašanje stilsko popolnoma neobremenjene improvizacije, ki je odvisna od splošnega in še bolj od trenutnega razpoloženja izvajalca ali tu dveh izvajalcev ter njegovih (njunih) sposobnosti neposrednega prepuščanja glasbeni ideji in glasbenemu toku.
Na zgoščenki so tako nastale kompozicije, ki pravzaprav ne spadajo nikamor, ker so obstojne same zase. Oba delata izvrsten odmik iz svoje primarne smeri, a so tu izražena hkrati vsa zapletena čustva, izpovedi, dialog, združitev in razhajanje, ujetost in ujemanje, podoba narave...v kompozicijah Smog, April, Srečala sva se na postaji, Zasneženi vlak, Sen, Pomlad, Razpri krila in Me ljubiš?
Če je improvizacija dobra, nastane umetniško delo
Tina Mauko bo letos poleti (12. avgusta) s svojim performansom Marija Magdalena, obogatenim z videom, nastopila na 63. Ljubljana Festivalu v Križevniški cerkvi.
Tema festivala Sarajevska zima pa je Neskončnost, kamor spada glasbeni projekt MB4. Na področju sodobne in še posebej moderne glasbene umetnosti, ki ni zgolj zvočno vizualna, ampak se lahko razvija kot improvizacijska neskončnost, se igra spremeni v kompozicijo ali umetniško delo, še posebej, če je improvizacija dobra.
