V poplavi kičastih seksi pevk in plehkih verzov iščemo dobra besedila

Nedavna prodaja rokopisa skladbe Boba Dylana Like a Rolling Stone na dražbi v New Yorku je odmevala predvsem zaradi rekordne cene – dveh milijonov dolarjev. Da je rekordno slavo doživelo prav to besedilo, niti ni tako presenetljivo, saj velja ne le za enega največjih pesniških biserov legendarnega ameriškega kantavtorja, pač pa tudi za eno najbolj kultnih, vplivnih in revolucionarnih skladb v popularni glasbi.

Ko je leta 1965 iz radijskega etra udarila Like a Rolling Stone, je bil marsikdo šokiran – zaradi električnih kitar, glasnih bobnov in značilne fraze na orglah, ki so Dylana predstavili v povsem drugačni luči kot njegova prejšnja, večinoma akustična dela z minimalistično folk spremljavo (akustična kitara,­ orglice) z Blowin' in the Wind na čelu. Dylan je postal rocker!

A presunljivo je bilo še nekaj: da je v času lahkotnih triminutnih poskočnic Beatlov in sodobnikov zavzel vrhove lestvic šestminutni traktat ekstravagantne metaforične poezije, ki je namesto o simpatičnih najstniških težavah nič kaj prijazno pripovedoval o dekletu, ki je naivno plavala v lažnivem svetu visoke družbe, potem pa »kot kotaleči se kamen« padla na realna tla.

O čem pesem točno govori, si še Dylan ni na jasnem, a pretresljiva je bila »neposrednost soočenja z resnico«, ki kar zbode, skoraj tako kot njegov pogled z naslovnice albuma Highway 61 Revisited, še posebej vzklik How does it feel (Kako se to občuti) in verzi, kot so:

You never turned around to see the frowns on the jugglers and the clowns

When they all did tricks for you

You never understood that it ain't no good

You shouldn't let other people get your kicks for you

Nikoli se nisi obrnila, da bi videla mrke poglede žonglerjev in klovnov,

ko so izvajali trike zate.

Nikoli nisi razumela, da to ni dobro

in da ne bi smela pustiti, da se drugi zabavajo namesto tebe.

Revija Rolling Stone je pesem razglasila za najboljšo skladbo vseh časov, zanimivo pa je, da je odločilno vplivala na velike glasbenike, ki so kasneje k zgodovini glasbe prispevali visoko cenjena besedila. Na Rolling Stones na primer, ki so posneli svojo verzijo, enega poetičnih vrhuncev pa dosegli v Sympathy for the Devil (1968), izpovedi Luciferja o zgodovinskih katastrofah, ki jih je zadal človeštvu.

Površneži so Rollingom očitali satanizem, čeprav je iz verzov I shouted out who killed the Kennedys, when after all it was you and me (Glasno sem zavpil, kdo je ubil Kennedyjeve, ko pa je vendar jasno, da sva to storila ti in jaz) jasno sporočilo, kje se v resnici skriva zlo – v človeku!

Pripovedovalci kompleksnih besedil

O tem, kako mu je Like a Rolling Stone »odprla glavo«, pripoveduje tudi Bruce Springsteen. Iz takratnega najstnika se je razvil v pripovedovalca kompleksnih besedil iz vsakdanjega življenja ameriškega delavskega razreda in iz njega črpal – podobno kot Dylan – prave filmske zgodbe z eksistencialistično globino.

Pravi, da je vedno skušal meriti razdaljo med ameriškimi sanjami in ameriško realnostjo. Eno takšnih klasičnih besedil je Nebraska (1982), kantavtorska drama o morilskem pohodu iz ­objestnosti.

Medtem je iz Kanade priromal še en pesnik, ki je postal glasbenik po sili razmer – ker ni mogel živeti od pesništva. Leonard Cohen. Tudi on je svojo poezijo odel v minimalističen glasbeni plašč, skoraj deklamacijo, da bi besedila prišla kar se da do izraza. In ta so mu skozi kariero prinesla naziv največjega kanadskega pesnika 20. stoletja.

Proslavil se je z metaforičnimi besedili o verskih, političnih in seksualnih vprašanjih, njegova najbolj kultna stvaritev – Hallelujah – pa je prišla leta 1984, ko časi niso bili ravno naklonjeni kantavtorjem šestdesetih let. Podobno kot Like a Rolling Stone je tudi Hallelujah nastala iz osemdesetih kitic »špeha« in tudi Cohen ne pojasni, o čem pesem točno govori. Lepoto besedila kritiki vidijo v bibličnih referencah (Samson, David) in »relativnosti« aleluje, saj očitno lahko deluje v različnih kontekstih:

Maybe there's a God above

But all I've ever learned from love

Was how to shoot somebody who outdrew ya

And it's not a cry that you hear at night

It's not somebody who's seen the light

It's a cold and it's a broken Hallelujah

Morda je res nad nami Bog,

toda od ljubezni sem se naučil samo to,

kako ustreliti nekoga, ki je potegnil pištolo pred tabo.

In ponoči ne slišiš joka,

to ni nekdo, ki je zagledal luč,

to je hladna in razbita aleluja.

Pesem je doživela nešteto priredb, prav zaradi abstraktnosti, ki pušča možnost različnih interpretacij. Največ pozornosti sta pritegnili verziji Johna Cala (1991) in mladega Jeffa Buckleyja (1994).

Calov čut za poezijo seveda ni presenetljiv, saj je nekoč (v »času« Dylana in Cohena) drgnil strune pri Velvet Underground, ameriških pionirjih alternative, s še enim velikim poetom – Loujem Reedom, ki je pokazal, kako se da v liriko pretapljati tudi mračne, kontroverzne teme, če se samo spomnimo lucidnega Heroina (1967), v katerem pripoveduje, kako je, ko si iglo zarineš v vene, ali pa kultne Venus in Furs (1967), v kateri je pesniško lepoto iztisnil iz spolnega ­sadomazohizma:

Kiss the boot of shiny, shiny leather

Shiny leather in the dark

Tongue of thongs, the belt that does await you

Strike, dear mistress, and cure his heart

Poljubi čevlje iz svetlečega usnja,

usnja, ki se sveti v temi,

jezik biča, pas, ki čaka nate,

udari, draga gospodarica, in ozdravi njegovo srce.

Tako brezkompromisen je Reed ostal še naprej, skozi solokariero. Umetniška vrednost in teža poezije sta bili na prvem mestu, četudi je tvegal komercialno slabši odziv. Kultne so njegove zgodbe o življenju malega človeka v New Yorku – cinična Walk on the Wild Side (1972) o resničnih transvestitih iz umetniškega klana Andyja Warhola, drama Dirty Blvd. (1989) o revežih z ulice in tridelna socialna drama Street Hassle (1978; v kateri se z glasom pojavi tudi Bruce Spring­steen!). Spogledovanje s poezijo je dovršil v obdelavi opusa Edgarja Allana Poeja The Raven (2003) in na albumu Extasy (2000).

Pa se vrnimo v zlata šestdeseta. Na »beneški plaži Kalifornije« je mladi nadobudni pesnik, ki se je navduševal nad Nietzschejem, Rimbaudom, Baudelairom in indijanskim simbolizmom, z verzi tako očaral klaviaturista Raya Manzarka, da sta se v hipu odločila ustanoviti bend – The Doors.

Destruktivna lirika Jima Morrisona je z nenehno dialektiko med romantiko in smrtjo odražala notranji nemir sanjača, prežet z drogo, alkoholom in rock'n'rollom, ki so ga na koncu tudi pokopali, prav ko je šel v Pariz proučevat francosko literaturo.

Kritiki najbolj hvalijo njegovo The End (1967) – v kateri je konec edini pravi prijatelj, saj smrt konča bolečino (pesem je zaradi tega simbolizma pristala v mnogih filmih, kot je Apokalipsa zdaj). Zgodba je postavljena v ojdipovski kontekst z umorom očeta in posilstvom matere – kot prispodoba, da je treba zavrniti vse, kar nam je kultura starejših vcepila in vsilila.

This is the end, my only friend, the end

It hurts to set you free

But you'll never follow me

The end of laughter and soft lies

The end of nights we tried to die

This is the end

To je konec, moj edini prijatelj, konec.

Boli, ko te je treba osvoboditi,

vendar mi nikoli več ne boš sledil.

Konec smeha in drobnih laži,

konec noči, ko smo poskušali umreti.

To je konec.

Za njegovo naslednico velja Patti Smith, ki je zavračanje, negacijo, odtujenost in uporni duh ponesla na novo, bolj arogantno raven s hrupnim kitarskim minimalizmom in navdihnila celo generacijo punka, ki je sledila. Ključen je bil že njen prvi album Horses (1975; produciral ga je prav John Cale!), na čelu s ponarodelim verzom Jesus died for someone's sins, but not mine (Jezus je umrl za grehe nekoga, vendar ne za moje) in desetminutno socialno dramo, polno zapletenih pesniških simbolov:

When suddenly Johnny gets the feeling he's being surrounded by

horses, horses, horses, horses

coming in in all directions

white shining silver studs with their nose in flames,

He saw horses, horses, horses, horses, horses, horses, horses, horses.

Naenkrat se Johnnyju zazdi, da so ga obkolili

konji, konji, konji, konji,

ki prihajajo iz vseh smeri,

beli svetlikajoči se srebrni žrebci z ognjenimi nozdrvmi.

Zagledal je konje, konje, konje, konje, konje, konje, konje, konje.

Sedemdeseta so dala še mnoga čudovita besedila, če se samo spomnimo Hotela California skupine Eagles (1977), alegorije na ameriški hedonizem (plošča Greatest Hits je še vedno najbolje prodajan album vseh časov v ZDA), in ene najlepših rock balad Stairway to Heaven (1971) britanskih Led Zeppelin, ki zadene že z uvodnim verzom There's a lady who's sure, all that glitters is gold, and she's buying a stairway to heaven. (Poznam gospo, ki je prepričana, da je vse, kar se sveti, zlato, zato bi rada kupila stopnice do nebes.)

V zadnjih tridesetih letih so glasbeni poeti večinoma prihajali iz alternativnega rocka, ki se je razvijal (in se še razvija) v različne forme po vseh koncih (zahodnega) sveta. Avstralija je dala temačneža Nicka Cava, čigar besedila lahko tudi brez glasbe beremo kot poezijo. Širšim množicam se je najbolj približal z »morilskimi baladami«, kakršna je Where the Wild Roses Grow (1995) v duetu s Kylie Minogue:

From the first day I saw her I knew she was the one

She stared in my eyes and smiled

For her lips were the colour of the roses

That grew down the river, all bloody and wild

Takoj ko sem jo zagledal, sem vedel, da je ona tista prava,

zazrla se mi je v oči in se nasmehnila,

njene ustnice so imele barvo vrtnic,

ki so rasle ob reki, krvave in divje.

Enega od viškov je alternativna rock poezija doživela s seattelskim grungeem na začetku devetdesetih. Pevec Nirvane Kurt Cobain velja za glasnika generacije X, saj je v skladbah, kot je Smells Like Teen Spirit (1991), z nenavadno kombinatoriko besed zadel v srce njeno apatijo in depresivnost. Eddie Vedder, pevec skupine Pearl Jam, še danes pripoveduje presunljive zgodbe, kot je Jeremy (1992).

Ko govorimo o rock poetih, seveda ne moremo mimo številnih velikih umetnikov, kot so John Lennon, Freddie Mercury, David Bowie, Neil Young, Iggy Pop, Bob Marley, in njihovih biserov Imagine, Bohemian Rhapsody, Show Must Go On, Space Oddity, Rockin' in a Free World, China Girl, Redemption Song, ne bi pa smeli pozabiti tudi, kako čudovita besedila je pri Police pisal Sting. Message in a Bottle je krasna alegorija o osamljenosti, pesniški čut pa je dovršil v King of Pain:

There's a little black spot on the sun today

It's the same old thing as yesterday

That's my soul up there

There's a black hat caught in a high tree top

There's a flag pole rag and the wind won't stop

That's my soul up there

I have stood here before in the pouring rain

With the world turning circles running 'round my brain

I guess I'm always hoping that you'll end this reign

But it's my destiny to be the king of pain

Danes je na soncu velik črn madež,

vse je tako, kakor je bilo včeraj,

tam zgoraj vidim svojo dušo.

Črn klobuk je ujet visoko zgoraj v drevesni krošnji,

vidim cunjo na zastavnem drogu in veter noče nehati pihati,

tam zgoraj vidim svojo dušo.

Tu sem nekoč že stal v nalivu,

svet se je vrtel v krogu okoli mojih možganov.

Najbrž vedno upam, da boš končala to vladavino,

vendar mi je usojeno ostati kralj bolečine ...

Poete od običajnih stihoklepcev ločujejo prostrana domišljija, občutek za dramaturgijo, poglobljena emocionalnost, eksistencializem, izvirna simbolika in širok besedni zaklad, zanimivo je tudi, da so (bili) vsi omenjeni fanatični oboževalci literature, navdihovali so jih klasični književniki in jih v svojih besedilih tudi dostikrat citirajo.

Žal pa kaže, da se imajo v internetni dobi, ko izmenjava informacij poteka bliskovito, ljudje čedalje manj časa ustavljati pri poetičnih besedilih, komercialni radio čedalje težje prebavlja zahtevnejša besedila, ki se umikajo iz mainstreama.

Dražba Dylanovega rokopisa je morda prišla ravno v pravem času – da nas v poplavi sodobnega elektronskega popa, kičastih seksi pevk in plehkih besedil spomni, da je popularna glasba lahko tudi platforma za dobro poezijo. In obratno.