Tiskane izdaje
Tolkala najrazličnejših vrst bodo že tradicionalno razgibala naslednji konec tedna v Žalcu. Veliki mojstri najrazličnejših ritmov obvladajo svoje inštrumente: od najbolj uveljavljenih vibrafonov, marimb in ksilofonov do odsluženih plastičnih veder in predmetov, ki so glasbilo le za posvečene v tolkalnem svetu.
Gonilna sila festivala BUMfest je od samega začetka zasedba Slovenski tolkalni projekt (SToP) in SToPovec Dejan Tamše, ki je tudi umetniški direktor festivala. Festival je zadnjih pet let vedno razprodan, to pomeni, da ga obišče več kot tisoč obiskovalcev. Razlog je tudi v velikih imenih tolkalnega sveta, ki prihajajo v Žalec.
Se obiskovalci na tem festivalu lahko srečajo z najnovejšimi »trendi« v tovrstni glasbi?
Ne moremo govoriti o nekih trendih, ker se vsako leto rojevajo nova tolkala in novi stili in prevzamejo nek trend. Recimo klavir je narejen, kot je, tam lahko govorimo o trendih, ki se pojavijo. Tolkala pa še niso vsa narejena. Takoj, ko se pojavi novo glasbilo, se pozornost preusmeri nanj in potem je v bistvu to neke vrste trend. Se pa tudi pri tolkalih nekateri skušajo dotikati elektronike, povezave elektronskih aparatur v povezavi z akustičnimi tolkali. Delček tega smo zajeli na tokratnem BUMfestu. Z iPadi.
Kdo so trenutno največji, najpomembnejši glasbeniki oziroma skupine v tolkalnem svetu?
Najpomembnejši igralci na svetovnem zemljevidu so Stomp (ZDA), Kodo (Japonska), Percossa (Nizozemska), Ju Percussion (Tajvan), Top Secret Drum Corps (Švica), Nanta (Južna Koreja), Olodum (Brazilija). Posebni so zato, ker so svojo podobo izdelali do zadnjega detajla. Eni v stilu vojaškega koraka, drugi z igranjem na izključno odpadne, reciklirane inštrumente, tretji samo na kuhinjski performans, četrti s svojo tradicijo ...
Günter Meinhart iz vodilne avstrijske tolkalne zasedbe Studio Percussion Graz, skupina po devetih letih spet prihaja v Žalec, je dejal, da ste prav vi osebno razlog, da prihajajo znova. Kam lahko torej v svetovnem merilu uvrstimo slovensko tolkalno sceno?
Neskromno bom dejal, da je festival eden boljših v Evropi, po načinu dela, izboru, spremljevalnih dogodkih in seveda glede na finančni vložek, ki ga imamo. V državah, kot sta Španija in Francija, si ne znajo predstavljati festivala za takšno vsoto (22.000 evrov, op. p.). Po drugi strani so tolkala v Sloveniji še vedno v vzponu. Imamo nekaj odličnih individualistov, posameznikov, ki so uspeli tudi na mednarodnem področju. Se je pa tolkalna glasba pri nas začela razvijati relativno pozno, tako da smo zamudili tiste valove, da bi lahko bili na vodilnih pozicijah v svetu.
Tam so Belgijci, Španci, Avstrijci, Nemci v veliko boljši situaciji. Ampak Slovenija drvi tja, vedno več mladih se odloča za študij tolkal v tujini in to je dokaz, da gremo tudi mi v pravo smer in da bo slej ko prej tudi Slovenija velesila v tolkalni glasbi. Pri tolkalnih skupinah pa je SToP oral ledino, navdušil številne mlade po Sloveniji, praktično v vsaki glasbeni šoli se pojavi kakšna tolkalna skupinica. Mislim, da smo naredili zelo velik korak, da so tolkala povsem dostojen partner ostalim inštrumentom, o čemer pred desetimi leti nismo mogli govoriti.
Tolkalno glasbo je na glasbeni zemljevid postavila zasedba Stomp. Dva člana te legendarne zasedbe bomo slišali na tokratnem BUMfestu.
Ne samo slišali, ampak predvsem videli. To sta Peter Stavrum Nielsen (Danska) in Johannes Bohun (Avstrija). Njiju samo pogledaš, pa vidiš, da nista povprečna fanta. V njiju ves čas nekaj tli, sta nemirna. Kar pokažeta na odru, je predvsem balzam za oči. Seveda je ritem, ampak stremita k temu, da nek košček glasbe oplemenitita, tudi pojeta zraven, stiskata piskajoče gumijaste živali, vsak z eno plastično skodelico igrata petminutno skladbo, ki bi jo lahko vrtel tudi na MTV-ju. To je ta »dril«, vojaška natreniranost pri Stompu ju je naredila tako izvrstna. V Stomp je zelo težko priti, skozi številna sita, in ko si del tega, si res profesionalec, vojaški specialec na glasbenem področju. To sta onadva.
Preden na plastičnem vedru odigraš vrhunski komad, imaš torej za sabo ure in ure vaj?
Na žalost ali pa na srečo moraš biti res zelo dober, da lahko to zgleda simpatično in preprosto. To je najtežje. Ne moreš tako zaigrati, če nimaš za sabo milijon preigranih kilometrov in toliko in toliko znanja. Tako uspešne dobre stvari lahko delaš samo takrat, ko si vrhunsko pripravljen, usposobljen in natreniran. To je trdo delo.
Je pa na BUMfestu že od samega začetka ves čas prisotna prav ta inovativnost v glasbi. Novi pristopi. Temu zavestno sledite?
Kot neke vrste selektor moram temu slediti. Sploh publika, ki se vrača vseh teh deset let, si želi nečesa novega. Med tem ko spremljam dogajanje v Evropi in po svetu moram sem pripeljati nekaj, česar tu še ni bilo, da lahko presenetim, šokiram, in mislim, da bo tudi tokrat veliko tega uspelo. Program je namreč tako raznovrsten, da ne vem, če bo kdo ostal nezadovoljen.
Je težko dobiti nastopajoče za relativno malo denarja?
Ja, so seveda pregovarjanja, je pa tu olajševalna okoliščina - SToP. Včasih se dogovorimo, da ponudimo nastop v zamenjavo za nastop pri nas v Sloveniji. Po drugi strani so pa tudi naše reference zelo dobre. Ko vidijo, kdo vse je že tu bil, nekatera imena so res zelo zveneča, pa velikokrat slišimo: »Ja, če je pa on bil, potem pa ja. Četudi za malo manj denarja. Festival že ima težo in je pomembno, da se tudi jaz pojavim tam.« V začetku smo morali pošiljati garantna pisma, predplačila, ogromno pogodb. Zdaj nas že poznajo, saj ta krog ni tako širok. To pomeni tudi, da če je kje kaj slabega, se hitro izve in tja noče nihče. K nam pa ljudje radi prihajajo.
Žalska dvorana šteje 420 sedežev, zadnjih pet let je vedno razprodana. Ste razmišljali, da bi festival selili?
To smo razmišljali zelo na glas pred leti. Mogoče smo mislili, da bi lahko napolnili neko dvorano v Ljubljani, ampak potem sem stopil malo bolj na realna tla in prepričan sem, da bi težko v Ljubljani tako dobro napolnili dvorane z BUMfest programom, kot ga tukaj. Konec koncev najprej smo bili tu obsojeni na lokalno publiko, zdaj pa se je ta »lokalna« publika razprostrla od Kopra do Murske Sobote. Žalec je skoraj na sredini, dostopen in nikamor nas več ne vleče. Nekaj, kar ti je všeč, greš tako ali tako pogledat.
Imate nekaj sponzorjev, občina Žalec vas zelo podpira, tudi država nekaj primakne. Je denarja dovolj?
V teh časih moramo biti veseli, da je sploh kakršna koli podpora države. Toliko, kot je podpore, toliko si lahko privoščimo. Z glavo skozi zid ne grem. Seveda imajo festivali v Sloveniji tudi veliko večje proračune s strani države, pa sem prepričan, da niso tako odmevni, kot je naš. Ampak jaz nisem nergač, zato tega nisem nikoli potiskal v ospredje. V prejšnjem ciklusu so celo znižali nekaj sredstev.
V tem zadnjem obdobju je bil SToP nagrajenec Prešernovega sklada, kar je malo pripomoglo k temu, da so ugotovili, da je to neka kvaliteta, kdo stoji za tem, in zdaj je ta simbolični znesek že štiri leta isti. Smo vsaj to dosegli. Težko je parirati nekaterim drugim festivalom in dobiti še malo večji kupček. Če bom rekel, da smo zadovoljni, bodo rekli, da imamo dosti. Zato bom rekel, da če bi imeli več, bi lahko naredili še kakšen korak levo ali desno, tako gremo pa po sredini.
Festival že vsa leta nudi tudi brezplačne delavnice z nastopajočimi za obiskovalce vseh starosti. Ste namenoma družbeno angažirani?
Vse delavnice se na festivalih v tujini bogato plačajo. Tu smo mi posebnost že od prvega dneva dalje. Nekateri pač pridejo na BUMfest za ves dan in so tu na delavnicah, potem pa še na koncertu. Finančno se sicer ne splača, ampak to je danes del BUMfesta in ob desetki tega ne bomo spreminjali. Smo pa pritisnili na politično sceno s projektom, s katerim bomo begunsko problematiko vnesli na oder BUMfesta in ta projekt se bo dan kasneje ponovil tudi v Gradcu.
V njem sodelujejo vodilni tolkalni skupini Avstrije in Slovenije (Studio Percussion Graz in SToP, op. p.) in štirje solisti, ki imajo posrečene, nekateri tudi žalostne, zgodbe, kako so prišli v Evropo. Vse smo združili v glasbeni dogodek, kar je napredek v primerjavi s prejšnjimi leti, ko smo se distancirali od vseh političnih vprašanj.
Mogoče bi ga morali izvesti na meji.
Pozimi na meji. Težko. Vsi štirje so iz toplih krajev.
