Tiskane izdaje
Reciva nekaj o vaših glasbenih začetkih ...
Ko sem se odločil poprijeti za kitaro, ker mi orglice izrazno, zvočno in komercialno niso več zadoščale, seveda nisem imel pojma, kaj vse se bo v sorazmerno kratkem času, če gledam z današnjega vidika, zgodilo. Prvi začetki ravno zaradi tega niso bili plašni, inštrumente in ojačevalnike smo si morali dobesedno izmišljevati, ampak vsi smo uživali – mi na odru, čeprav so bile to šolske klopi, palet takrat še ni bilo, in oni na plesišču.
Z radia – plošče so bile več kot redkost, kaj šele magnetofoni! – smo se učili najnovejše uspešnice Beatlov, Stonesov, Animalsov, Kinksov in podobnih frajerjev. Ko pa sem slišal Dylana in Donovana, se mi je odprl nov svet. Akustična kitara, ki jo lahko nosiš povsod s seboj in ob njej prepevaš pesmi, ki veliko pomenijo in niso le za ples in zabavo. Uauu!
Nato pa se je stopnjevalo?
Tako je to bilo na začetku. Jasno je k moji glasbeni rasti pripomoglo tudi prvo potovanje v Anglijo, kamor sem se z vlakom odpravil leta 1967. Eno najpopolnejših glasbenih obdobij vseh časov. Če se spomnim na takratno lestvico Top of the Pops – gledal sem jo po črno-beli televiziji –, sem zdaj veliko bolj šokiran, kot sem bil takrat. Jimi Hendrix z dvema skladbama, The Beatles, The Monkees, Jeff Beck, The Young Rascals, Bee Gees, The Who, The Tremeloes, ne nazadnje Tom Jones, Engelbert Humperdinck in Sandie Shaw … vse to sem vsrkaval kot pivnik! Najlepše pri vsem tem je, da so nekateri izmed teh izvajalcev še vedno prisotni, nekatere sem pozneje tudi osebno spoznal, z nekaterimi pa sem celo nastopal na istih odrih.
Samo sedem let zatem sem bil v Londonu povabljen na sprejem za evrovizijske zmagovalce, švedsko skupino Abba. In zdaj bodo njihove pesmi pri nas zvenele v mojem prevodu.
Kako je bilo takrat biti rocker
Vseeno mi je bilo, kakšno je bilo njihovo prepričanje. Pravzaprav, če dobro premislim, nas to ni niti pol toliko zanimalo kot marsikoga zanima zdaj. Ko sem od leta 1969 klesal kariero po Jugoslaviji, nisem nikogar spraševal, kakšne narodnosti in vere je. Večina tistih, ki smo tlakovali rockersko in tudi sicer dokaj alternativno ustvarjalno pot, je imela eno samo religijo – glasbo. Lepo bi bilo, če bi bilo še zdaj tako.
Kaj vam je pomembnejše pri prevodih pesmi, duh besedila ali zvestoba izvirniku?
O besedilih pesmi celo marsikateri poznavalec, ki naj bi to bil ali v resnici je – glede na izobrazbo oziroma službeni položaj –, meni, da so le nekakšno mašilo, nekakšni zlogi ali fraze, nalepljene na glasbo. Zlasti pri hitro izginjajoči modni plesni, klubski glasbi je to res, kar vedno bolj velja tudi za glasbeno podlago pri taki domala industrijsko narejeni muziki, ki mora vsebovati natanko določeno število udarcev na minuto in ravno prav sintetizirane zvoke, niti ne naravnih glasov ali vokalov.
Pri besedilih, s katerimi se ukvarjam, pa naj gre za prevode, prepesnitve, priredbe ali povsem izvirna avtorska dela, je zadeva bistveno drugačna. Z leti vsak ustvarjalec raste, dozoreva in se krepi ter ravno zaradi minulega dela vedno bolj upošteva – če uporabimo visokozveneči izraz – 'poslanstvo', ki ga prenaša in prinaša z besedili in v številnih primerih tudi z glasbo.
Zato je treba pri prevodih glasbenih stvaritev, še posebej, če gre za besedila, ki imajo neposredno zgodbo in, recimo, ne samo razpoloženja, upoštevati vsebino in sporočilo. Bognedaj, da bi se za vsako ceno lotil prevajanja 'vrstico na vrstico'. Ali pa 'rimo na rimo'. Če glasbena oblika to dopušča, je seveda najlepše, ko lahko ohraniš obliko, metriko, poudarke, ritem, predvsem pa končne vokale in ne nazadnje tudi takšne podobe in prispodobe, ki v slovenščini in Sloveniji zazvenijo domače.
Kadar se stvari ne ujamejo niti po hudem premisleku in številnih kombinacijah, je najbolje, da pustiš pesem 'počivati', za vse to pa je potreben čas.
V slovenščino ste prevedli besedila skupine Abba za muzikal Mamma mia. Kako je to potekalo in kako ste zadovoljni z rezultatom?
K sreči sem imel dovolj časa pri prevajanju triindvajsetih pesmi zasedbe Abba za muzikal Mamma Mia!. Rokopise sem oddal konec lanskega poletja, potem pa sem se šele na tiskovni konferenci zavedel, da jih devet mesecev nisem več niti pogledal. Kolegi in kolegice, prijatelji in prijateljice, pevci in pevke so mi zatrjevali, da so zadovoljni in da nimajo bistvenih pripomb. Moja besedila, pa naj bodo izvirna ali prevodi, so spevna. Kako bodo vsebinsko legla v dojemanje poslušalcev in predvsem poslušalk, pa se bo videlo in slišalo na vsaki predstavi sproti.
Winston Churchill je pred petinsedemdesetimi leti svojemu narodu obljubil – kri, znoj in solze. Jaz lahko v zdajšnjih, malo manj hudih časih obljubim le – smeh in solze.
Ves čas ste tudi prevajali in prirejali pesmi drugih avtorjev. Včasih celo tako dobro, da imajo mnogi pesem Irena, lahko noč za vašo, če že ne za slovensko ljudsko pesem.
Takih primerov je kar nekaj, najbolj značilen pa je seveda Irena, lahko noč. Ne samo da se je pesem prijela, kot da je že od nekdaj naša – sam menim, da je dejansko iz naših krajev. To teorijo je podprl tudi profesor etnomuzikologije David Evans, ki predava blues na Univerzi v Memphisu na jugu ZDA. Njega je v Slovenijo pred leti pripeljal glasbeni urednik, tudi etnomuzikolog, Jane Weber. No, če smo že ravno pri Webru … on ima posnetek, na katerem Bob Dylan s slovenskimi izseljenci v Duluthu na severu ZDA, pravzaprav ne tako daleč od Clevelanda, poje pesem Moje dekle je še mlado, ja, ja …
Skratka, Ireno je po mojem črnski bluesovski umetnik Lead Belly zasnoval na pesmih, ki jih je v zaporniškem delovnem taborišču pred drugo svetovno vojno slišal od sotrpinov, ki so prišli tja kot prestopniki, sicer pa so bili izseljenci iz alpskih krajev. Mogoče celo niso bili kaznjenci, ampak pazniki, kuharji, šoferji …
Ireni so sledile druge ...
Irene Goodnight sem dokaj dobesedno prevedel, kar niti ni bilo težko, saj gre za preprost valček in zgodbo, kakršnih je na tisoče. Pač pa je bilo treba v Slovenijo presaditi ameriško ponarodelo Banks of the Ohio, ki je postala Dravski most. O tej dokaj temačni vsebini imam dve inačici – moško in žensko. Toda Mlinar na Muri, ki ima prav tako slovansko melodiko, bi po drugi plati šel povsem mimo, če bi ga prevedel kot Ladja na reki [Boat on the River]. Lola, ki so jo po naše v mojem prevodu posneli velenjski Chateau, je ostala zvesta originalu, le da je malo bolj LGBT papricirana. Tu so še – vsebinsko slovansko obarvana – Seegerjeva Kam so šle vse rožice [Where Have All the Flowers Gone], Goodmanova Vlak na jug [City of New Orleans], Springsteenova Tebi bom pa zvest [Tougher Than the Rest], Dylanova Za vedno mlad [Forever Young], Cohenova Vzemi me na kraj sveta [Dance Me to the End of Love] in še bi lahko našteval in razlagal o svojih prevodih.
Pomembno je, da so poslušalci sprejeli in dojeli sporočila teh pesmi in jih vzeli za svoje. In tudi, ne nazadnje, moje. Pravzaprav posvojene. Kar vedno znova poudarjam. Tudi Prešeren je prevajal Goetheja … Nikoli ne bom pozabil njegove modre domislice – mokrocveteče rož'ce poezije.
Križanke so posebno koncertno prizorišče ...
V Križankah sem nastopil že velikokrat. Od samostojnih koncertov v Viteški dvorani pred desetletjem do velikega odra, s katerega mi je ostalo v spominu kar nekaj zanimivosti. Rock proti vojni je bil neverjetno čustven koncert, na katerem sem nastopil z najstarejšima glasbenima prijateljema, basistom Čarlijem Novakom in bobnarjem Dragom Gajom. Pa norija, ko so me Leningrad Cowboys povabili, naj z njimi odpojem in odigram Sweet Home Alabama kot Moj dom je Lublana! In festival šansonov, na katerem se mi je najbolj smililo občinstvo, saj tistega junija zvečer v amfiteatru ni bilo več kot deset stopinj …
Kar zadeva ljubljanski Festival, ga tako ali drugače dejansko spremljam že šestdeset let, a bom letos prvič na njem tudi uradno nastopil. Na, bolje rečeno, v Peklenskem dvorišču sem zadnja leta obiskal veliko spremljevalnih prireditev in sprejemov po koncertih ali pred njimi, vedno pa sem si želel izkoristiti to enkratno prizorišče tudi za svoj avtorski nastop. Dobesedno magično okolje in popolna akustika – kot nalašč za projekt Čista akustika, pri katerem bo sodeloval tudi moj dolgoletni prijatelj, vsestranski umetnik in multiinštrumentalist Lado Jakša.
Kaj ste torej pripravili za koncert
Peklensko dvorišče bo 30. junija ob pol desetih zvečer zazvenelo samo z mojimi akustičnimi kitarami, orglicami in glasom ter Ladovimi pihali. Med več sto lastnimi skladbami sem jih za zdaj za Peklensko dvorišče izbral kakih petdeset primernih, dokončni repertoar pa bom določil tik pred zdajci ali celo sproti – odvisno od vzdušja, občinstva, vremena … saj res, če bo vreme slabo, se bomo preselili v Križevniško cerkev. Tudi v redu in zanimivo. Če bo Radio Slovenija posnel koncert, toliko bolje, saj ga bo lahko pozneje slišalo še na stotisoče ljudi.
