Tomaž Lorenz (1944–2016)

V 72. letu starosti nas je za vedno, vse prezgodaj zapustil Tomaž Lorenz, eden največjih slovenskih glasbenikov, violinist solist, komorni glasbenik, član legendarnega bratovskega klavirskega tria Lorenz, član mnogih drugih komornih skupin, ambasador in promotor slovenske komorne glasbe doma in v tujini, zaslužni profesor na Akademiji za glasbo, pedagog, ki je intenzivno deloval od leta 1972 na Srednji glasbeni šoli in od leta 1995 na Akademiji za glasbo, veliki podpornik in promotor mladih glasbenih talentov.

Bil je umetnik širokih razsežnosti, ki je za svoje raznoliko glasbeno delovanje prejel tri nagrade Prešernovega sklada, dve nagradi Društva slovenskih skladateljev, Župančičevo in Betettovo nagrado ter Škerjančevo diplomo za pedagoške dosežke.

Tomaž je bil moj prvi profesor komorne glasbe, kasneje moj dolgoletni prijatelj, povezovalo pa naju je tudi poučevanje na Konservatoriju za glasbo in na Akademiji za glasbo.

Spominjam se, kako nas je dijake takratne Srednje glasbene šole v začetku šolskega leta 1972/73 razveselila vest, da bo novi profesor komorne glasbe takrat že priznani violinist in član slovitega tria Lorenz.

Že na prvih urah komorne glasbe me je popolnoma prevzel njegov topel, sproščeno spontan in hkrati spoštljiv odnos do nas mladih glasbenikov. V slehernem trenutku je izžareval neizmerno ljubezen do komornega muziciranja in nam tako na široko odprl vrata v čudoviti svet komorne glasbe. Takrat sem prvič v življenju začutil, da se kot violinist tudi sam želim čimbolj intenzivno posvetiti komorni glasbi.

Tomaž nam je svoje znanje in svoje glasbeno čutenje posredoval strastno, živahno, intenzivno, nas spodbujal k lastni kreativnosti in nam s tem vlival še kako potrebno samozavest brez katere na odru ne gre, hkrati pa nas je ves čas opozarjal kako pomembna je oblikoslovna analiza vsake skladbe za razumevanje tematskega gradiva in za razumevanje skladbe kot celote. Učil nas je, kako pomembno je poslušanje drug drugega v komorni skupini za oblikovanje enotnega ansamblovega zvoka, to je idealnega razmerja med inštrumenti glede na potek glasbene tematike in še pomembnejše, iskanje skupnega čutenja in navdiha glasbenega izražanja.

Prav enoten homogen zvok, idealno razmerje med vsemi tremi inštrumenti in neverjetno enotno glasbeno dihanje ter skupni navdih v danem trenutku, so bile tiste vrline tria Lorenz, katere so zaznamovale vsak njihov koncert kot enkraten umetniški dogodek. Še danes se spominjam številnih njihovih avtentičnih interpretacij skladb različnih stilnih obdobij, ki so me popolnoma navdušile in prevzele. Zaradi takega predanega in iskrenega pristopa k izvajanju komorne glasbe so bratje Lorenz postali »legende komornega muziciranja« še v času več kot petdesetletnega delovanja ansambla.

Zvest svojim glasbenim pogledom in svojemu nenehnemu iskanju novega glasbenega izražanja je Tomaž posebno pozornost posvečal izvajanju sodobne slovenske glasbe na številnih domačih in tujih koncertnih odrih. Krstno je izvedel več kot sto skladb slovenskih avtorjev.

Intenzivno se je posvečal tudi igranju v številnih drugih komornih zasedbah in tako nadgrajeval svoje glasbeno poslanstvo. Posebno mesto zavzema več kot tridesetletno delovanje v izvrstnem duu s kitaristom Jerkom Novakom in pa več kot petintridesetletno delovanje v prav tako izvrstnem duu s svojo ženo Alenko Šček-Lorenz. Izjemen in neponovljiv umetniški dogodek vsekakor predstavlja serija koncertov pod imenom »Antologija slovenske glasbe za violino in klavir«, ki sta jih Tomaž in Alenka izvedla v Cankarjevem domu. Celotno serijo koncertov je posnela RTV Slovenija.

Tomaž je nastopal tudi kot solist z različnimi orkestri.

Bil je izvrsten violinist, izjemen interpret, ki se je mojstrsko znal prilagajati zakonitostim različnih zasedb s katerimi je nastopal, na odru je bil karizmatična osebnost, z zvoki svoje violine je bil iskren, občutljiv in pretanjen pripovedovalec. Zapustil nam je obsežno diskografijo.

Svojo neizmerno ustvarjalno zagnanost interpreta, ki je redno nastopal na domačih in tujih odrih, je z enako vnemo, zagnanostjo in popolno predanostjo dopolnjeval do zadnjih dni svojega življenja s svojim izjemnim pedagoškim delom. Tako kot je mene v mladosti, je s svojim pedagoškim darom navdušil za komorno muziciranje številne druge mlade talentirane glasbenike. Do konca svojega življenja se je Tomaž razdajal ravno tem mladim in kot mentor pomagal sooblikovati številne danes vidne komorne zasedbe.

Vsi, ki smo Tomaža poznali in se z njim družili, smo občudovali njegovo neizmerno ustvarjalnost, čutili njegovo ljubezen do bližnjih, čutili njegovo radost do življenja, ki se je v vsakem trenutku izražala tudi z enkratno originalno duhovitostjo, ki je vedno v vseh situacijah bogatila vzdušje skupnega druženja, ter čutili njegovo izžarevanje pozitivne energije, ki jo je prenašal na nas. Hvaležni smo mu za vse kar nam je dal!

Zapustil nas je velik umetnik in velik človek! Zelo ga bomo pogrešali.