Tomislav Goluban − Bluesrockovske orglice

Ta veseli Zagorec je izdal odličen album Blow Junkie pri založbi Menart.

Objavljeno
09. marec 2015 10.12
Blues harp festival. V Zagradcu 27.6.2014
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Med vinogradi Hrvaškega Zagorja že nekaj let odmevajo zvoki orglic, v katere rad pihne Tomislav Goluban, eden najboljših orgličarjev na Hrvaškem in v bližnji okolici. Prihaja iz Zaboka in je prekaljeni bluesovski glasbenik, pevec, skladatelj in orgličar, ki rad prepleta blues s hrvaško tradicionalno glasbo.

Če kdo na Hrvaškem potrebuje zvok orglic v svoji pesmi, je Goluban pravi naslov. To vedo tudi v Sloveniji, kamor so ga Orleki povabili na svoj koncert v Kinu Šiška ob predstavitvi albuma Repete. Prav tako je reden gost na slovenskih orgličarskih festivalih Blues harp fest.

Orglice je začel igrati 1997, saj so ga navdušili stari mojstri bluesa; Sonny Terry, Slim Harpo, Paul Butterfield, Gary Primich, Kim Wilson in Joe Filisko so nekateri od njih. Doslej je izdal šest samostojnih albumov, na katerih je preigraval različno glasbo od delta, country in chicaškega bluesa do zydeca, rock'n'rolla in etna. Njegova dobitna kombinacija je namreč prepletanje nemogočega, njegovih zagorskih korenin z ameriškim bluesom. Večkrat nagrajevan je tudi organizator etno blues festivala v Zagorju in avtor oddaje o bluesu na hrvaškem nacionalnem radiu.

Vse te svoje dosedanje izkušnje je prelil v močan blues rock album Blow Junkie, na katerem se trdi blues rock bolj južnjaškega odtenka sreča z orglicami in njegovimi besedili prvič v angleščini. Z njim se je Goluban, ki je zvest uporabnik Hohnerjevih orglic, vrnil k prvinskemu zvoku blues rocka. Spremlja ga trio, in sicer kitarist Lovro Šicel, baskitarist Aleksandar Vešić in bobnar Igor Vugrek. Na albumu, ki je izšel pri založbi Menart, je zbranih 16 skladb visokooktanskega blues rocka, ki jih je, razen ene, napisal Goluban. Tokrat se je odločil za bazičnost zvoka, za simplifikacijo, saj je manj lahko tudi več.

In ta več je pri albumu Blow Junkie prizemljenost, kakršne smo vajeni pri tehtnih in zgodnjih bluesrockovskih izdelkih ameriških glasbenikov, ki ne marajo nakladanja in filozofiranja in ki radi takoj in neposredno povedo, kaj si mislijo, in to naredijo glasno.