Tori Tango - Strastno in umirjeno, melanholično in bojevito

Drevi remierna predstavitev prve slovenske avtorske tango plošče

Thu, 24.03.2016, 15:00

Jure Tori je vsestranski ­harmonikar, ki poleg matične­ zasedbe­ Orlek, v kateri­ je pred četrt stoletja začel glasbeno­ kariero,­ sodeluje še v številnih­ glasbenih­ projektih.­ Eden ­zadnjih je Tori Tango,­ ki je ­nedavno pri založbi­ Klopotec­ izdal album Za en ­dotik/For One Touch, ki ga bo ­zasedba zvečer predstavila v ljubljanskem­ Kinu Šiška.

Tori se v glasbenem ustvarjanju vedno odloča za avtorski pristop. Tokrat je, kot pravi, po naključju nastal prvi slovenski album ­avtorskega tanga. Zasedbo Tori Tango poleg Torija (harmonika, klavir) sestavljajo še njegov dolgoletni glasbeni sopotnik, Avstrijec Ewald Oberleitner (kontrabas), ljubljanski Kubanec Ariel Cubria (kitara, glas) in še en Avstrijec, Kurt Bauer (violina). Njihova glasba ponuja različne preplete inštrumentov. Ker so vsi izvrstni inštrumentalisti, sicer z različnimi kulturnimi koreninami, so se prav lahkotno znašli v skupnem muziciranju, zelo sorodnem tangu. Vsekakor je tako strastno kot umirjeno, tako melanholično kot bojevito.

Kubanski glasbenik, slovenska harmonika

»Ko smo začeli ustvarjati kot trio, nismo vedeli, da bo to tango plošča,« je povedal Tori. »Ko se nam je pridružil violinist, smo ugotovili, da potrebujemo novo ime. Naša glasba in zvok sta bila tako blizu tanga, da smo se odločili za ime Tori Tango.« Zasedba izvira iz Tori Tria, ta pa iz dueta Tori – Oberleitner. »Z Evaldom Oberleitnerjem sva začela sodelovati pred desetimi leti. Ne poučuje več na graški glasbeni akademiji, je upokojenec v osemdesetem letu starosti, a najbolj zagret in nestrpen član zasedbe, ki komaj čaka, da gremo na špil.«

Ariel Cubria se je pridružil duetu pred dvema letoma. Tori ga je našel na ulici, v Ljubljani­ na Bregu, ko so bile Noči v Stari Ljubljani in je bil večer protestnih pesmi. Cubria je tam sam igral in prepeval kubanske pesmi, nakar ga je Tori povabil k sodelovanju. Sicer pa so ga že prej opozorili na tega ­zanimivega kubanskega glasbenika, ki da bi se gotovo dobro ujel s Torijevo ­harmoniko.

Oberleitner je že vabil Torija, naj se pridruži njegovemu graškemu tango ansamblu, v katerem sta igrala skupaj z violinistom Kurtom Bauerjem. Ker Tori niti ni igral tanga, ga to ni zanimalo, vendar se je zgodilo obratno, da so Bauerja pritegnili v Torijevo zasedbo. Prišel je na vajo tria, se jim pridružil in njihova glasba je zazvenela zelo drugače. V zasedbi je violina prevzela vlogo vokala, je povedal Tori. »Naredil sem veliko razliko v glasbenem pristopu med triom in tem kvartetom.«

»Sprva so plesali solo, kasneje pa še v parih«

Ariel Cubria je povedal, da imata s Torijem skupnega prijatelja, tolkalca Blaža Celarca, ki mu je povedal, da Tori išče kitarista. Izmenjala sta si nekaj elektronskih sporočil, vendar je bilo odločilno njuno srečanje na ljubljanskih ulicah. »Ko sem se pridružil njegovemu duetu in smo postali trio, sem moral veliko­ delati.­ Njegova glasba ni ­težka, vendar­ ima veliko podrobnosti. Zame je njegov glasbeni pristop precej drugačen, kot sem bil vajen doslej. Moral sem se veliko naučiti.­ Zame je to bil zanimiv izziv,« je ­pojasnil Cubria.

Na albumu je štirinajst skladb, od uvodne melanholične Lavender's Fields do strastne sklepne Sanque nero, ki jo je Tori posvetil Zasavju, svojim domačim krajem. Vmes je kar nekaj stilsko različnih ­inštrumentalnih skladb. Večinski avtor pesmi je Tori, je pa tudi Cubria napisal štiri pesmi: Habanera del puerto, Tengo tango, Reinventango, En blanco. Slednjo v španščini tudi odpoje.

»Sčasoma sem razumel, kako Jure piše skladbe. Sam sicer delam drugače, vendar sem se potrudil napisati pesmi, ki bi ustrezale temu albumu. Med njimi je tudi moja zelo stara pesem. Tako sem skušal upoštevati Juretov pristop in ga združiti s svojim šibkim poznavanjem tanga. V bistvu sem prinesel glasbeno idejo, ki smo jo dokončno sooblikovali na vajah.«

Oba sta tudi nekaj časa dihala zrak mest, v katerih je nastal tango. Tori je s skupino Orlek obiskal Buenos Aires v Argentini in Montevideo v Urugvaju, mesti ob Srebrni reki (Río de la Plata), kjer je med pristaniškimi imigrantskimi delavci nastal tango. »Neki večer smo si šli ogledat znamenite kraje, kjer se srečujejo, igrajo in plešejo tango domačini Buenos Airesa. Bilo je zelo spontano, improvizirano in precej tekmovalno ter strastno. Ni bilo tako umirjeno, kot nekateri doživljamo tango. Slišali smo precej različnih žanrov tanga. Sprva so plesali solo, kasneje pa še v parih,« je povedal Tori.

Ariel Cubria je nekaj časa živel v Buenos Airesu, vendar, kot je dejal, ni prav posebej raziskoval tanga. »Pogosto sem igral s prijatelji, ki igrajo tango, in pobral nekaj idej. To mi je pomagalo razumeti, kaj je tango, ki sicer ni edina glasba v Buenos Airesu, v tem velikanskem mestu je veliko različnih glasbenih žanrov. Ne le da se tanga ni lahko naučiti, tudi proces učenja plesanja je težak. Potrebuješ veliko časa, da te sploh sprejmejo medse in te mogoče začnejo učiti plesati. Ne moreš preprosto priti in reči, jaz bi se rad naučil plesati tango. Pri tangu je veliko pravil, za katera sploh nisem vedel, da obstajajo. Vendar pa je prav spektakelski prizor, ko ljudje na trgu plešejo tango,« je v smehu dodal Cubria.

Prijavi sovražni govor