Tiskane izdaje
Druga godba je v tridesetih letih oblikovala množico poslušalcev, ki so odpirali srca drugačnim glasbenim in kulturnim izkušnjam. Prireditev čedalje bolj spominja na potovanje okoli sveta, le da v tem primeru glasbeni svet pripotuje k nam.
Prvi programski vodja Druge godbe Zoran Pistotnik se začetkov pred tridesetimi leti spominja kot potrebe po predstavljanju drugačne glasbe, ki jo je v Ljubljani na eni strani napovedoval festival Rock v opoziciji, na drugi strani pa so se dogajale radikalne spremembe tudi v povezavi z ljubljanskim jazz festivalom.
Če so hoteli pripeljati nove jazzovske glasbene prakse v Ljubljano, so si bili prisiljeni izmisliti nekaj drugega, in to drugo se je počasi izcimilo kot mednarodni glasbeni festival, ki je imel v začetku precej širše zasnovan program kot kasneje, ugotavlja Pistotnik.
Morna, rai, fado ...
Prvi festivali so se imenovali Teden drugačne glasbe, Druga godba pa je bila predvsem glasba, o kateri se je občinstvo informiralo prek Radia Študent, Tribune in Mladine. Z leti je Druga godba oblikovala predvsem svoj etno poudarek, vendar je pripeljala tudi številne druge glasbene zvrsti, ki pri nas niso toliko znane, kot so, recimo, morna s Cesário Évoro, rai z Khaledom in fado z Marizo, če jih omenimo le nekaj.
Pogosto je zadnja leta slišati glasbo osrednje zahodne Afrike s poudarkom na Maliju oziroma saharski in obsaharski glasbi, kar v letošnjem programu predstavlja tuareški glasbenik Bombino iz Nigra.
Nedvomno je to mednarodni glasbeni festival, ki v Ljubljano prinese ščepec svetovljanstva, poleg tega je že vrsto let uvrščen med 25 najboljših festivalov glasb sveta na svetu po izboru glasbene revije Songlines, ki najbolj temeljito pokriva tovrstno glasbeno dogajanje.
Prva leta je imela Druga godba domovanje v ljubljanskih Križankah, kasneje se je razpršila po Ljubljani na nekaj prizorišč (Kino Šiška, Cankarjev dom, Metelkova, Križanke). Zadnje leto se je festival strnil v neprekinjeno 30-urno dogajanje, ki se bo tudi letos končalo v Križankah in tudi letos so z eno vstopnico na voljo vsi koncerti.
Etnolog in kulturni antropolog Rajko Muršič, ki je Drugo godbo intenzivno spremljal prvi dve desetletji, pravi, da se Druga godba ni začela iz nič in da je bila leta 1985 glasbena drugačnost na naših odrih prisotna že vsaj desetletje. Druga godba bo preživela predvsem zaradi očitne potrebe po tem, da tovrstno glasbeno križanje ostaja vitalno in prinaša učinke, ki jih naša glasbena scena potrebuje, pravi Muršič.
Etnomuzikolog Svanibor Pettan meni, da se je Druga godba skozi desetletja prilagajala spremembam. Tako je v devetdesetih letih, ko se je v Sloveniji razživela koncertna in festivalska ponudba, na Drugi godbi ostalo bistveno manj prostora za jazz in rock, v ospredje pa so prišle glasbe sveta.
V istem desetletju je Druga godba tudi formalizirala vezi s sorodnimi festivali po Evropi in postala članica osrednjega mednarodnega festivalskega združenja organizatorjev tovrstnih prireditev, to je European Forum of World Wide Music Festivals. Dodal je, da bi lahko etnomuzikološka stroka več pripomogla, če bi za občinstvo pripravila morebitna predavanja o glasbi, ki jo bodo slišali na tem festivalu.
Sociolog kulture in glasbe Ičo Vidmar je na različne načine povezan z Drugo godbo trideset let, več let je bil član programskega odbora, kot glasbeni urednik na Radiu Študent je skrbel za snemanja festivalskih koncertov, pozneje je kot kritik pisal o festivalu. »Ključno je bilo, da smo se za različne glasbe sveta zanimali, tudi zato, ker smo jih povezovali z narodnoosvobodilnimi boji v Afriki, Aziji in drugje.
Tako se je odražala vodilna vloga Jugoslavije v gibanju neuvrščenih in to je bil eden od pomembnih ideoloških momentov pri izbiri izvajalcev.« Prve prireditve so imele praviloma reggae glasbenike, saj je bila takrat ta glasbena zvrst še najbolj angažirana, vsekakor pa je aktualnost Druge godbe v njeni zastarelosti, je poudaril Vidmar.
Mestni festival
Festival Druga godba je primerljiv z velikimi, vendar ima kar nekaj posebnosti. Gre za tako imenovani mestni festival, ki poteka v različnih dvoranah, kjer si lahko občinstvo v miru ogleda koncert posameznega nastopajočega v celoti, pravi Maaike Wuyts, že drugo leto izvršna producentka Druge godbe. Sicer ima ta Belgijka v Bruslju svojo koncertno agencijo in najbolj jo fascinira, da se Druga godba izvede na tako visoki ravni s tako skromnim proračunom.
Kot kaže, je prihodnost festivala čedalje bolj odvisna zgolj od občinstva in prodanih vstopnic. Tu je Druga godba vedno lovila ravnotežje med velikimi zvezdami, ki imajo visoke honorarje in pritegnejo veliko občinstva, in ostankom denarja za preostale nastopajoče. Programski svet se vsako leto loteva dileme, koliko iti v popularnost in koliko v obskurnost.
Predsednik programskega odbora Bogdan Benigar pravi, da je festival čedalje bolj odvisen predvsem od prodanih vstopnic, saj se v nevladni kulturni sektor, kamor spada Druga godba, steka malo sponzorskih sredstev.
Druga godba po treh desetletjih ostaja eden najbolj prepoznavnih festivalov v Ljubljani in Sloveniji, ki vztrajno širi glasbena obzorja občinstvu. Kaže, da ima globalizacija tudi prijetne plati, saj nam prinaša glasbeno in kulturno raznovrstnost, ki je ob vsesplošni dominaciji anglosaških glasbenih vsebin zapostavljena. Lahko bi parafrazirali rek, da če Druge godbe ne bi bilo, bi si jo bilo treba izmisliti.
