Tiskane izdaje
Gluck, rojen v Eresbachu na Bavarskem, je sprva komponiral v slogu italijanske baročne opere, t.i. opere serie, in ustvaril nekaj najbolj vzorčnih primerov te zvrsti. Takšna je opera Titus (La clemenza di Tito, 1752) na besedilo takrat popularnega pesnika in libretista Pietra Metastasia.
Deset let kasneje je opero serio, ki je vse bolj postajala zgolj skupek koloraturnih arij, v katerih so pevci s samovoljnim dodajanjem okrasja in razkazovanjem svojega tehničnega znanja že tako pretiravali, da občinstvo ni več prepoznalo osnovne melodije, preoblikoval v težnji, da bi glasba podpirala dramo.
Gluck se je pri reformi opere oprl na preglednost in preprostost del Claudia Monteverdija, glasbo je podredil dramskemu dogajanju, namenil večjo vlogo orkestru in zboru, odpravil t.i. suhi recitativ (recitativo secco), v katerem je pevca spremljal zgolj en instrument, navadno čembalo, ter omejil možnosti za pevske virtuoznosti. Svoje opere je imenoval »dramma per musica«.
Prvo takšno delo je bila opera Orfej in Evridika (1762). Na premieri ni bila dobro sprejeta niti pri občinstvu niti pri kritikih, kljub temu pa se je uveljavila in še danes velja za eno njegovih najbolj priljubljenih del. Ob Orfeju in Evridiki danes največkrat uprizarjajo še opere Alkesta (1767), Ifigenija v Avlidi (1774), Armida (1777), Ifigenija na Tavridi (1779) ter Eho in Narcis (1779).
Kot operni skladatelj je bil Gluck s svojo zgoščeno dramatiko zgled Wolfgangu Amadeusu Mozartu, s poudarjanjem značajev pa je tlakoval pot glasbenim dramam Richarda Wagnerja. Ustvarjal je tudi komorna in orkestrska dela ter samospeve. Umrl je 15. novembra 1787 na Dunaju.
