Tiskane izdaje
Ker ne uživam v množici, sem imel letos prvič od Trnfesta nekaj več kot le svoj nastop na njem. Ugotovil sem, da se festival zares začne, šele ko se program neha.
Tako sem enkrat odkolovratil izpred Kuda nekaj čez drugo zjutraj zato, ker je bila gužva pred šankom takšna, da mi ni zneslo čakati na še eno pivo. Pa tudi poznal nisem skoraj nikogar.
Čeprav se mi zdi prav, da ima mularija prostor, kjer prežurira tople poletne noči, Trnfest ni moj festival. Vse kaj drugega velja za gledališko stavbo, pred katero se Trnfest dogaja.
Jeseni 1983 smo z Gledališčem Ane Monro zasedli Kersnikovo 4. Ko so naše početje legalizirali in prazno stavbo bivšega dijaškega doma namenili kulturi, smo morali za vsako uporabo dvorane izpolnjevati obrazce in čakati, da pridemo v vrsto, v kateri so imeli pred nami prednost umetniki z opazno večjim U-jem, kot je bil naš.
Zato smo začeli iskati novo dvorano in našli na Trnovem gledališče v lasti društva, ki je dvorano oddajalo AGRFT-ju.
Odkrili smo, da se v društvo lahko včlanimo s plačilom članarine po pošti, zbrali večjo količino simpatizerjev in z njimi prevzeli eno najlepših malih gledališč, kar jih poznam. Žal so se takoj po prevzemu začeli notranji spori, saj smo hoteli mi iz Ane Monro zase bistveno večjo vlogo, kot so nam jo namenili naši vedno bolj bivši simpatizerji. Kljub temu sem v Kudu ostal do danes in bil potem, ko sem se razšel z Ano Monro, ne le uporabnik zgradbe, ampak tudi del programa društva Kud France Prešeren Trnovo.
Tako kot kasneje v samostojni Sloveniji so tudi v Kudu naenkrat prišli v ospredje cilji, na katere pred »osamosvojitvijo« nisem niti pomislil. Da mora imeti teater šank, se mi je nekoč zdelo nujno za popolnost njegove socialne funkcije.
Zdaj pa je socialna funkcija naenkrat prerasla umetniško in namesto ustvarjalcev so Kudu zavladali upravljavci. Programski odbor je postal nemočen organ, program pa konglomerat različnih interesov, Cankarjev dom za alternativce.
Pomemben premik se je zgodil z zavzetjem Metelkove. Naenkrat Kud ni bil več najbolj alter točka v mestu. Namesto da bi se takrat končno pozicioniral enakovredno etablirani kulturi in svoj alternativni program ponudil na profesionalen način, je z vztrajanjem na okopih demokratične razpuščenosti, zakajenostjo prostorov in pijansko sceno pred šankom, skozi katero je moralo občinstvo v dvorano, urejenejši del publike vse bolj odbijal, alternativa je bila pa itak že drugje.
Pri čemer je moral Kud za razliko od Metelkove poslovati legalno in plačevati vse davke, elektriko in ostale stroške.
Rastoči dolgovi
Zaradi heterogenosti programa, ki jo mnogi vidijo kot Kudovo kvaliteto, je imel vsak programski sklop svoje ciljno občinstvo. Tajništvo je skrbelo za prijavo projektov na razpise, ne pa tudi za njihovo prodajo. To je počel vsak programski sklop sam. Ker je ob tem ves čas rasel dolg društva, zaradi česar so Kudovi projekti zmeraj težje prišli do svojega denarja, smo mnogi, ki smo dolga leta izvajali svoj program v okviru Kudovega društva, ustanovili lastne zavode in društva.
Ker sem hotel vsaj delno še naprej ostati v Kudovi zgradbi, sem del programa do lani še vedno izvajal prek Kudovega društva in s tem postal podizvajalec, ki je iz svojega zavoda kril stroške svojih Kudovih projektov ter se v času Trnfesta potrudil, da sem dobil ta denar povrnjen. Mnogi niso imeli te sreče in jim Kud še zmeraj dolguje večje vsote. Da bi se vsaj del teh dolgov poplačal, smo brezplačno nastopili na letošnjem Trnfestu.
Čeprav je Kudova sedanja situacija v precejšnji meri posledica kulturne nepolitike naše države, mislim, da je vsaj v enaki meri tudi posledica njegove notranje neurejenosti. Zelo cenim, da je Kud dajal prostor nekoč beguncem iz razpadajoče Jugoslavije, danes gledališču brezdomcev. Kljub temu mislim, da je bila temeljna napaka storjena s tem, da glavne besede nismo imeli umetniki. A to je bilo zamujeno že kmalu po začetku.
Ko sem med gledališčniki, ki uporabljamo Kud, pred leti poskušal zanetiti upor proti politiki vodstva, mi ni uspelo. Ali so bili premalo navezani na Kudovo dvorano ali jih način upravljanja ni motil. In po svoje je bilo vzdušje, ki je spominjalo na nekdanji socializem, ko je bilo vse od vseh, všeč tudi meni. Težava je v tem, da je to pripeljalo do minusa, ki je enak vrednosti zgradbe in pripadajoče parcele.
Usoda dvorane
Sam sem se leta 1987 včlanil v Kudovo društvo zato, da sem prišel do Kudove dvorane. Ko sem v njej organiziral nastop Mile Kačič, sem izvedel, da jo je kot šestnajstletno dekle pomagala graditi. Društvo je nastalo zaradi odra, ki je bil na začetku še pod kozolcem, leta 1919, ko smo Slovenci, takrat še v veri, da smo del velikega jugoslovanskega naroda, prvič dobili svojo državo.
Šlo je za predmestni oder, ki je šele z uničenjem vaške podobe Trnovega dokončno ostal brez naravnega zaledja in kot tak životaril, dokler ga nismo mestu dokončno priključili mi. A zdaj se zdi, da je enim več do društva, ki si lasti dvorano, kot do dvorane. Ti bi prodali tovarno, da bi obdržali blagovno znamko. Še več je takih, ki bi prodali dvorano, da bi končno dobili denar, ki so si ga v tej dvorani zaslužili.
A gledališka dvorana ni samo produkcijsko sredstvo za širjenje zgodb in občutij. Umetnost in religija si delita isto hemisfero možganov in teater je sakralni objekt svobodomiselnih. Zato zame glede prihodnosti Kudove zgradbe ni debate. Celo če bo mariborska nadškofija zaradi dolgov začela prodajati svoje sakralne objekte, mi svojega ne bi smeli.
Ne nazadnje AGRFT še zmeraj nima dvorane in mnoga mala gledališča tudi ne. Če ne bo ta družba zelo kmalu dojela, da kultura ni strošek, ampak nujnost, ta narod res ne potrebuje svoje zmedene in pokradene države.
