Tiskane izdaje
Legendarni ameriški rocker John Fogerty je na svojem facebook profilu obljubil, da se bo v Trst vrnil, saj je v sredo zvečer močno neurje z vetrom, grmenjem in bliski pričaralo vzdušje, ki ga je pred več kot 40 leti navdihnilo, da je napisal pesem Who'll Stop The Rain. Vrniti se mora tudi zato, ker je zaradi dežja moral koncert prekiniti.
Tržaški Veliki trg je bil sinoči povsem nared, da sprejme nekaj tisoč ljubiteljev glasbe ameriškega rockerja Johna Fogertyja, avtorja, pevca, kitarista in vodje kalifornijske zasedbe Creedence Clearwater Revival (CCR). Poleg domačinov je bilo precej oboževalcev iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije.
Občinstvo je bilo večinoma njegovih let; sploh je nenavaden občutek, ko vidimo, da je na rokovskih koncertih glasbenih zvezdnikov iz šestdesetih let prejšnjega stoletja največ upokojencev ... A vsakdo je bil nekoč mlad in nor ter ima pravico hoditi na koncerte, dokler zmore.
Veliki trg v središču Trsta z diskretno osvetljenimi veličastnimi državotvornimi stavbami je bil odlična vizualna kulisa za ta dogodek. Organizatorji so bili celo tako pozorni, da so pri postavljanju ogrodja odra in razsvetljave to pustili prosojno, tako da so se videle tudi stavbe za odrom.
Presenetljivo energičen
Dobro razpoloženi 69-letni Fogerty, ki je te dni na evropskem delu svetovne turneje, je koncert začel s himnično Hey Tonight, ki je takoj spravila na noge sprva sedeče občinstvo. Čeprav ni več mladostnik, je John Fogerty ponudil bleščeč rokovski nastop, presenetljivo energičen za svoja leta. V spremstvu je imel še dva kitarista, tako da vendarle niso bili vsi kitaristični deli njegova skrb, ter klaviaturista, baskitarista in bobnarja.
Ta klasična rokovska postava je nato popeljala občinstvo v pregled uspešnic (njihove mladosti), ki se je nadaljeval s skladbo Green River, naslovno pesmijo njihovega tretjega albuma. Kot je za Fogertyja značilno, je pisal predvsem skladbe zase in večinoma o sebi, svojih izkušnjah in dogodkih. Tako je nastala tudi Green River o njegovem priljubljenem počitniškem kraju ob potoku Putah Creek v Kaliforniji.
Skupina Creedence Clearwater Revival je bila na legendarnem Woodstocku, vendar tega skorajda nihče ne ve. Njihov prispevek na treh dnevih miru, ljubezni, dežja in blata na farmi Maxa Yasgurja je spregledan, tako na filmu kot na posnetkih.
Zgodilo se je namreč, da so nastopili za skupino Grateful Dead, ki je svoj nastop pretirano zavlekla, in so bili CCR na vrsti po tretji uri zjutraj, ko je večina občinstva šla že spat. Zaupal nam je tudi, da je takrat videl toliko nagote kot še nikoli v življenju. »Saj ne, da bi bil del tega,« se je še namuznil.
O tej deževno-blatni rokovski izkušnji je po vrnitvi v Kalifornijo napisal znamenito Who'll Stop The Rain. To je sestrska skladba pesmi Have You Ever Seen The Rain, ki pripoveduje o napetostih v skupini Creedence Clearwater Revival pred odhodom njegovega brata Toma Fogertyja iz nje. Te pesmi, čeprav jo ima vključeno v program turneje, nismo slišali, ker je koncert trajal le 45 minut, saj so ga zaradi varnosti prekinili, ko je z morja prihrumelo hudo neurje.
Prepoten južnjaški rock
Še prej pa smo vendarle slišali nekaj njegovih uspešnic. Tu je treba povedati, da je bila skupina Creedence Clearwater Revival, ki jo je leta 1967 ustanovil z bratom Tomom na ritem kitari ter s sošolcema, bobnarjem Dougom Cliffordom in baskitaristom Stujem Cookom, iz Kalifornije.
Vendar niso prepevali o soncu, osončenih telesih, deskanju, neskončnem poletju in podobnih lahkotnejših temah, temveč so njihove pesmi obsegale tematiko ameriškega juga, močvirja, aligatorje, bombaž, kmetovanje, poplave, dež, velike rečne ladje in podobne nekalifornijske zadeve. Te zgodbe so odeli v prepoten južnjaški rock z dodatkom countryja in bluesa.
Ena takih pesmi je Born On The Bayou, Fogertyjev dosežek umetniške domišljije o življenju na Jugu, kjer ni nikoli živel niti ni po njem veliko potoval. Vendar si je želel napisati pesem o dolgih vročih dneh in soparnih nočeh ter vanjo ujeti domišljijski svet blueserjev, kot sta Howlin' Wolf in Muddy Waters. Nato je sledila še ena zgodba iz njegovega življenja, o glasbeniku, ki ni zelo uspešen in nastopa po manjših barih podeželskih mest. Eno takšnih mest je Lodi, iz katerega se nikakor ne more odpeljati ne z avtom, ne z vlakom, ne z avtobusom, kar simbolizira občasno umetniško tavanje in brezizhodnost.
Ponudil nam je tudi skladbo Ramble Tamble z daljšim inštrumentalnim delom, v katerem je pokazal, da kot kitarist še ni za staro šaro, njegov vokal pa je po vseh teh letih ostal presenetljivo mladosten in enak tistemu, ki ga poznamo s posnetkov.
Nato pa je njegov klaviaturist na dan privlekel harmoniko in pripravil daljši solo uvod v uspešnico Lookin' Out My Back Door, skladbo, ki opisuje po mnenju nekaterih potovanje zadrogiranih misli, Fogerty pa pravi, da jo je napisal za takrat triletnega sina Josha.
Tej je sledila tipično ameriška avtomobilska pesem Hod Rod Star, o navidezni svobodi, ki si je deležen, če premoreš avtomobil in je pred tabo ves svet. Glede na to, da so vse doslej odigrane pesmi nastale v času skupine CCR, je Fogerty s skupino izvedel še popularno zaporniško Midnight Special, ki jo je skupaj z njim pelo tudi vse občinstvo. Toda po 45 minutah, ko so se ljudje ravno zagreli, so zaradi prihajajoče nevihte koncert prekinili.
Privršal je orkanski veter, padale so debele dežne kaplje, grmelo je in se bliskalo. Premočeno občinstvo, ki je bežalo na varno, pa si je v mislih gotovo prepevalo Who'll Stop The Rain. Žal nam je skupina lahko zaigrala le manj kot polovico pripravljenih pesmi, prav tako smo v pričakovanem dodatku ostali brez skladb Rockin' All Over the World, njegove različice uspešnice britanske skupine Status Quo ter največje Fogertyjeve uspešnice Proud Mary.
