Ubogi Richard Wagner, za kaj vse je bil kriv

V dvorani za Zelenem griču na Wagnerjevem festivalu pričakujejo številne goste, na čelu s kanclerko Angelo Merkel, veliko ljubiteljico in poznavalko Wagnerja ter stalno obiskovalko otvoritvenih predstav kot tudi kasnejših (lani si je v enem tednu ogledala ves Nibelungov prstan).

Letos ni novih premier, ker so z lansko novo postavitvijo Nibelungovega prstana (tudi Nibelunškega prstana in Prstana Nibelungov) zapolnili vse termine, če so hkrati hoteli obdržati na programu še druge že uprizorjene opere, ki jih sicer ponavljajo pet, šest in več let.

Ta koncept je star in preizkušen, tako da lahko prvo novo premiero pričakujemo prihodnje leto. H koncu pa gredo obnovitvena dela slavne Wagnerjeve hiše (vile Wahn­fried), ki je že dolgo najbolj oblegan Wagnerjev muzej, poprej pa je tam stanovala Wagnerjeva rodbina; najprej sam Richard Wagner in njegova žena Cosima, potem pa sin Siegfried z ženo Winifred Williams in njunimi štirimi otroki.

Nekaj časa je tam prebivala tudi Wagnerjeva hči Eva von Büllow - Wagner z možem Houstonom Stewartom Chamberlainom, ki je še posebej zanimal Adolfa Hitlerja, saj ga je med letoma 1923 in 1926 večkrat obiskal, da bi tam iz prve roke izvedel kaj več o njegovi rasni teoriji ...

Lani ob Wagnerjevem jubileju obnovitvena dela še niso bila končana, so pa imeli obiskovalci vendarle vsaj delni vstop in omejen obisk ter so si lahko ogledali vse načrte obnove ter grobova Richarda in Cosime Wagner.

Zlasti se bodo povečali kletni prostori, tako da se hiša sama ne bo spremenila, bodo pa v kleti, tako kot je bilo doslej, na ogled makete scenskih postavitev Wagnerjevih oper od začetka festivala leta 1876 do danes. Obiskovalci si bodo lahko ogledali razvoj produkcijskih zmožnosti ter gledaliških idej od začetka festivala, ko je bil vrhunec v scenografiji prihod na oder znamenitega zmaja (izdelali so ga v Londonu, a so pozabili poslati še njegovo glavo in so jo potem na hitro »zmašili« v samem Bayreuthu) v Siegfriedu, kot tudi pojav treh renskih hčera na lesenih vrtiljakih v globinah Rena v Renskem zlatu, da ne govorimo o požigu gradu Walhalle na koncu Somraka bogov. Takrat v gledališču še ni bilo elektrike, že pred desetletji pa je Harry Kupfer v istem gledališču uporabil laser.

K zmagam nagnjeni značaj

Med aktualnimi dogodki je vsekakor v zadnjih mesecih bila najbolj presenetljiva novica, da je odstopila od umetniškega vodenja, sicer skupaj s polsestro, starejša Eva Wagner - Pasquier, zadnja vest pa je, da je ostala sama Katharina Wagner, ki pa jo je petindvajsetčlanski svet festivala znova potrdil oziroma bo umetniška voditeljica še pet let. S tem se je pokazala zmagovitost ali k zmagam nagnjeni značaj vse Wagnerjeve rodbine do danes, torej do pravnukov oziroma pravnukinj. Katharina Wagner je namreč hči Wagnerjevega vnuka Wolfganga.

Vest o petletnem podaljšanju mandata Katharini Wagner je pred kratkim sporočil javnosti poslovni­ direktor Wagnerjevega festivala Heinz-Dieter Sense. Wagnerjeva je umetniška sovoditeljica že četrto leto, petletni mandat se ji izteče leta 2015, torej bo lahko sama vodila festival do leta 2020. Znano je, da je sistem volitev oziroma števila glasov zelo zapleten, saj so porazdeljeni med samo Wagnerjevo družino, zvezno državo Bavarsko, mesto Bayreuth in Društvo prijateljev Bayreutha, vendar je v ospredju vpliv družine, kar se jim zdi, dokler imajo sami sposobnost vodenja, edino prav.

Katharina Wagner je še pred očetovo smrtjo leta 2010 s polsestro Evo Wagner - Pasquier prevzela vodenje festivala, sama pa je bila režiserka odmevne predstave Mojstrov pevcev nürnberških. Če so bile na začetku kritike bolj zadržane, so se s ponavljanjem predstav in televizijskim snemanjem omilile in postajale vse bolj navdušujoče.

Zakaj je februarja letos Eva Wagner - Pasquier sporočila, da si ne želi več voditi festivala in da bi kvečjemu ostala kot njegova svetovalka, je skrivnost, verjetno je opazila, da je njena mlajša polsestra (oče je imel dve ženi) močnejša, bolj umetniško aktivna in s tem sposobnejša, medtem ko je ona kot sicer starejša ostajala v ozadju. Pred leti sta bila izločena iz kandidature še dva Wagnerjeva pravnuka, to sta Nike in Gottfried Wagner. Ko gre za oblast v Bayreuthu, ni milosti celo v isti rodbini!

Vedno kak škandal

Wagnerjev festival v Bayreuthu vedno poskrbi za kakšen škandal, bodisi zaresen ali namišljen, kar se pokaže šele ob medijskih odzivih, kot pred dvema letoma, ko so opazili nacistične tetovaže na prsih (ali je bil nag?!) glavnega interpreta oziroma nosilca naslovne vloge v Letečem Holandcu in je mednarodno sicer manj znani ruski baritonist Jevgenij Nikitin moral zapustiti premiero in s tem začetek festivala, in to le nekaj dni pred slavjem.

Otvoritvena predstava Tannhäuserja je bila že v preteklih letih kritizirana, tako da letos ne bo mogla vzbuditi dodatnega škandala, najbrž pa bodo našli nekaj, kar ne bo šlo v pozabo, saj od tega v Bayreuthu najraje živijo, dokler ne stopi v ospredje umetniški vidik predstav.

Nibelunški prstan med ZDA, Rusijo in Nemčijo, smo zapisali lani ob poročanju iz Bayreutha; ob novi postavitvi režiserja Franka Castorfa­ in scenografa Aleksandra Denića, »ki je postavil prvo dejanje Siegfrie­da pod znamenite kamnite glave ameriških predsednikov, vklesane v hrib. Namesto predsednikov je postavil portrete najslavnejših revolucionarjev; Marxa, Lenina, Stalina in Mao Zedonga, kot da bi vzgajal ameriški Divji zahod z možmi, za katere v ZDA še niso slišali.«

»Ko gledam portrete v visokih skalah – scena sega do stropa dvorane – in Mimejevo prikolico, znano že iz Renskega zlata, dobim vtis, da manjkajo le še Indijanci, ki bodo pobili in skalpirali najprej Mimeja, nato Siegfrieda, Wotana – tu že Popotnika ter Albericha, o medvedu, ki ga tu »igra« že videni natakar v teksaškem baru na bencinskem servisu in potem v Valkiri, pa ni dvoma, da ne bi končal na ražnju. Ameriški vtis se poglablja z raznimi projekcijami in silhuetami, osvetljenimi risbami portretov na črni podlagi, kar učinkuje kot kakšna bližnja hollywoodska ­reklama.«

»Ko se zdi, da je Denićeva imaginacija izčrpana, se v drugem dejanju 'glave' obrnejo (zavrtijo) za 180 stopinj na vrtljivem odru in nenadoma smo v Berlinu, natančneje kar na Alexanderplatzu kot enem najbolj prepoznavnih nemških zgodovinskih točk. Hitlerja na srečo ni, ne živega, ne mrtvega in ne na filmu, čeprav ga vidimo na eni izmed razstav, kako je prišel v Bayreuth in poljubil roko Winifred Wagner kot eleganten in uglajen gospod.

Je pa Fafner, ki je očitno moral prenesti svoj zaklad iz Amerike v Berlin in tu zdaj uživa in zapravlja v objemu petih mladenk. Ni kaj, zmaja ni oziroma pride ali se priplazi mimo velikan kot ogromen krokodil. Kasneje izvemo, da je na samca pripravljena samica, kot bomo videli na koncu opere.«

Vtisov iz Prstana je bilo veliko, najbolj pa je občinstvo ponorelo na koncu Siegfrieda, ko so ob ljubezenskih izlivih Siegfrieda in Brünn­hilde spet spremljali krokodilko in za njo plazečega se samca, ki jo je jadrno naskočil in s kar prepričljivimi in razvidnimi »moškimi« gibi opravil svoje ... Ko ljudje ponorijo v Bayreuthu, je huje, kot če izgubi v nogometu doma Brazilija, le da na Zelenem griču zaradi tega, kar vidijo, ne jočejo!

Znano pa je, da je v isti dvorani avgusta leta 1939 jokal Adolf Hitler ob koncu Lohengrina, ko so bila nemška letala že vžgana za polet in okupacijo Poljske 1. septembra. Ubogi Richard Wagner, za kaj vse je bil kriv (in je še danes)! A to je posebna nemška strast, kot da brez nje nemške in svetovne glasbene zgodovine ne bi bilo. Prav gotovo bodo mnogi v letošnji ponovitvi Prstana opazili še kaj, česar sami lani nismo.

Lohengrin in Leteči Holandec

Poleg Prstana, ki ga bo ponovno dirigiral lanski debitant in hkrati najboljši dirigent Kiril Petrenko (nekoč učenec Uroša Lajovca na Dunaju), in uvodnega Tannhäuserja bodo uprizorili še Lohengrina in Letečega Holandca. Tannhäuserja bo dirigiral Axel Kober, režiser je Sebastian Baumgarten, scenograf Joep van Lieshout, kostumografinja Nina von Mechow, oblikovalec luči Franck Evin in avtor videa Christopher Kondek.

Med glavnimi interpreti bodo kot deželni grof Hermann Kwang­chul Youn, Tannhäuser bo Torsten Kerl, Wolfram von Eschenbach Markus Eiche, Walther von der Vogelweide Lothar Odinius, Biterolf Thomas Jesatko ..., Elisabeth bo Camilla Nylund in Venus Michelle Breedt.

Priljubljeni nemški dirigent Christian Thielemann bo ponovno dirigiral Letečega Holandca v režiji Jana Philippa Glogerja, na sceni Christofa Hetzerja, v kostumih Karin Jud, oblikovanju luči Ursa Schönebauma in videu Martina Eidenbergerja. Daland bo Kwangchul Youn, Senta Ricarda Merbeth, Erik Tomislav Mužek, Mary Christa Mayer, krmar Benjamin Bruns in Holandec Samuel Youn.

Lohengrina bo dirigiral Andris Nelsons, režiser pa kajpada ostaja Hans Neuenfels, scenograf in kostumograf Reinhard von der Thannen, oblikovalec luči Franck Evin, videa Björn Verloh. V vodilnih vlogah bodo peli kot Heinrich Ptičar Wilhelm Schwinghammer, Lohengrin bo Klaus Florian Vogt, Elsa von Brabant Edith Haller, Friedrich von Telramund Thomas J. Mayer in Ortrud Petra Lang.

Omenimo še nekaj interpretov v Prstanu Nibelungov: Wotan Wolf­gang Koch, Donner Markus Eiche, Froh Lothar Odinius, Loge Norbert Ernst, Fricka Claudia Mahnke ... Vse zbore (okrog 135 pevcev) je pripravil Eberhard Friedrich, festivalski orkester pa obsega okrog dvesto glasbenikov iz najboljših nemških opernih in simfoničnih orkestrov in je sestavljen optimalno za vsako predstavo posebej.