Umrl je B. B. King, glasbenik, ki je z eno noto povedal vse

V glasbeno zgodovino se je zapisal kot legenda bluesa. Umrl je v 90. letu starosti v Las Vegasu.

Objavljeno
15. maj 2015 10.02
Z. M., kultura
Z. M., kultura

Za vedno je odložil kitaro Lucille eden največjih blues kitaristov B. B. King, ki je umrl pozno v četrtek v svojem devetdesetem letu. Od prvega maja je bil v hospic oskrbi na svojem domu v Los Angelesu.

Umrl je za posledicami sladkorne bolezni tipa 2, ki jo je imel zadnji dve desetletji. Ta legendarni kitarist je zelo veliko nastopal in imel do lani celo zelo naporne turneje, že pred leti pa je nastopil tudi na mariborskem Lentu.

Eden zadnjih iz prve generacije električnih blues kitaristov

Kot Riley B. King se je rodil 16. septembra leta 1925 na plantaži bombaža blizu mesteca Itta Bena v ameriški zvezni državi Mississippi v družini revnih kmečkih najemnikov zemlje. Svoje umetniško ime Blues Boy King (B. B. King) je dobil, ko je vodil bluesovsko glasbeno radijsko oddajo, velja pa tudi za enega najboljših in najbolj prepoznavnih kitaristov na električni kitari in za enega zadnjih iz prve generacije električnih kitaristov, ki so zvok podeželskega akustičnega bluesa spremenili v elektrificirani urbani zvok. Leta 1987 je bil sprejet v dvorano slavnih rock and rolla.

B. B. King je bil tretjina trojčka kraljev bluesa, skupaj z Albertom Kingom in Freddiejem Kingom. Kot koncertni garač je bil znan skorjada do zadnjega in imel povprečno po 200 nastopov na leto, leta 1956 pa je nastopil kar 342 krat. Vest o njegovi smrti je pretresla številne glasbenike, še posebej kitariste, ki so žalost izrazili na twiterju.

Tako je Lenny Kravitz zapisal: »B. B., vsak je lahko zaigral na tisoče not, pa še vedno ni znal povedati tistega, kar si ti le z eno. Počivaj v miru.« Tudi Kanadčan Bryan Adams je čivknil: »Počivaj v miru B. B. King, eden najboljših blues kitaristov, mogoče celo najboljši. On je lahko z eno noto povedal več kot kdorkoli.«

Med plamene po kitaro

Kitaro se je začel učiti igrati, ko je bil star 12 let, in je sčasoma vrhunsko obvladal inštrument. Električno kitaro si je kupil, ko je prvič srečal in slišal T-Bone Walkerja. Poimenoval jo je Lucille, po ženski, zaradi katere sta se v nočnem klubu, ki je bil v leseni baraki, stepla dva možakarja. Sredi plesišča je bila improvizirana peč, polna kerozina, ki se je med pretepom prevrnila in je goreča reka preplavila barako. Vsi so pobegnili ven, vključno z B. B. Kingom.

Ko pa je ugotovil, da je njegova kitara notri, je švignil v plamene po njo. Pri tem bi skoraj izgubil življenje. Zato je njegovi kitari ime Lucille, kar naj bi ga vedno spomnilo, da nikoli več ne bi naredil česa tako neumnega, kot je tisto noč. Kot kitarista so ga vedno postavljali ob bok največjim, vključno z Jimijem Hendrixom, Muddyjem Watersom, Duanom Allmanon in Ericom Claptonom, s katerim je leta 2000 izdal album Riding With The King.

Mehek stil igranja bluesa s posameznimi notami

Na odru je bil naraven zabavljač, ki je že kako desetletje igral sede. Rad je pripovedoval zgodbe o svojem revnem življenju, zgodbo o Lucille ter o svojem zelo razgibanem in plodnem ljubezenskem življenju, ki je bilo tudi inspiracija številnim njegovim pesmim. Zanimivo je, da se nikoli ni lotil slide stila igranja bluesovske kitare, kar je bilo tako zelo popularno med blueserji iz Delte, temveč je razvil prepoznaven in mehek stil igranja bluesa s posameznimi notami in rahlim vibratom leve roke na vratu kitare.

Za svoje glasbeno delovanje je prejel številne nagrade, med njimi kar 16 grammyjev, leta 1987 tudi grammyja za življenjske dosežke. B. B. King je bil poročen dvakrat, in sicer z Martho Lee Denton (1946–1952) in Sue Carol Hall (1958–1966), vendar sta zakona propadla, ker je bil skoraj vedno na turneji. Bil naj bi oče 15 otokom in imel več kot 50 vnukov. Kot diabetik je bil tudi velik aktivist pri ozaveščanju o nevarnosti te bolezni.

Bil je tudi pilot in je pogosto je sam letel na koncerte, kar je počel do 70. leta. Oboževal je Franka Sinatro, tako glasbenika kot človeka, saj je, kot je povedal, »bil Sinatra tisti, ki je temnopoltim glasbenikom omogočil, da so nastopali v klubih, kjer je bilo samo občinstvo belcev.« To je bilo v začetku šestdesetih let, ko je Frank Sinatra uredil, da je B. B. King igral v največjih klubih Las Vegasa.