Tiskane izdaje
Na newyorškem Manhattnu se je danes zjutraj izteklo življenje Ornetta Colemana, enega najvplivnejših sodobnih jazzistov, poroča The New York Times. Leta 2004 je nastopil tudi na 45. jazz festivalu v ljubljanskih Križankah, sicer pa s teorijo harmolodike (enakost harmonije, melodije in ritmov) prinesel revolucijo v jazzu ter obveljal za eno njegovih legend. Danih mu je bilo 85 let, v njegovi družini so medijem sporočili, da ga je izdalo srce.
Kot je ob njegovem težko pričakovanem nastopu v Ljubljani pred dobrim desetletjem v Deloskopu zapisal Ičo Vidmar, je bil veliki jazzovski inovator in samotar, ki se nikdar ni dobro znašel v eksistenčnih pogojih, kakršne narekuje jazzovska institucija. Bil je v nenehnem spopadu z njo, z vsiljenimi mnenji in vrednostnimi sodbami, kaj je jazz, kako se ga igra, kaj je »pravilno«, kaj je sploh dobra godba.
Njegova zapoved »igrajmo godbo, ne ozadja« je bila glasbeni napad na socialno hierarhijo in na hierarhizacijo vlog v godbi. Leta 1959 se je prišlek iz zahodne obale ZDA s kvartetom usedel v Five Spot, zbirališče boemske klientele, artistov, slikarjev, pisateljev, trač kolumnistov. Igranje s kvartetom Ornetta Colemana je postajalo modno. Za klavir sta se z njim usedla Charles Mingus in Leonard Bernstein, redno so ga prihajali poslušat Lionel Hampton, Percy Heath, predvsem pa njegov vneti občudovalec John Coltrane in mnogi mladi glasbeniki.
Na sceni spet nekdo, ki zavzeto piha in igra
Drugi so preverjali, glede česa se je pravzaprav začel ves direndaj. Prodornejša jazzovska peresa niso spregledala nepozabne strasti v igri »pri tem zelo temnem, mehkem možu«. Prvič po Charlieju Parkerju je bil na sceni spet nekdo, ki je pihal in igral tako zavzeto. Coleman je v zvezi z jazzom vsa leta ponavljal stališča, ki jih je modificirana pri vsaki ponujeni priložnosti, v intervjujih, na ovitkih albumov, zagovarjal od konca petdesetih let naprej: »Glasba, ki jo imenujejo jazz, je najbolj napredna med vsemi. Beseda jazz je seveda ponižujoča oznaka za glasbo tako širokega izraza. Ta instrumentalna glasba je dejansko postala svetovni podporni steber. Če jo hočeš igrati, moraš odpraviti razredne kategorije. Je edina glasba med instrumentalnimi brez razrednih kategorij.«
Deklarativni univerzalizem med publiko in glasbeniki v godbi, ki naj bi jo igrali Afroameričani, ki naj bi bila »etnično«, »rasno«, »razredno« markirana, s predpisanimi glasbenimi obrazci, instrumentacijo in izvajalsko konvencijo ne more naleteti na plodna tla. Spodjedal je obstoječe stanje. Obenem je jazzovski »evropski« publiki (v Ameriki in Evropi) kratil udobje prepoznavnosti žanrov. Jazz, o katerem je govoril Coleman, je bilo njegovo umevanje godbe, njegovo igranje in harmolodika, kot je svojo kompozicijsko tehniko v maniri avantgardistov prvič javno poimenoval in utemeljeval na ovitku albuma monumentalne Skies of America (1972), simfonije za simfonični orkester in solista.
Avtoriteta kreativca
Colemanova godba je od prelomnih let, ki so močno označila jazzovsko in sploh svetovno godbo, potegnila za seboj marsikaterega mladega glasbenika in uveljavljena imena v Ameriki in v Evropi. Originalni kalifornijski kvartet je razpadel zaradi številnih razlogov (tudi zaradi težav z drogami v skupini). Sledila so kontroverzna leta, polna osebnih in ekonomskih vzponov in krahov, umikov v osamo, v poglobljeni študij glasbe in poučevanje, skladanje, konflikti z glasbeno industrijo. Mož je zaslovel zaradi nemogočih višin honorarjev, ki jih je zahteval. Njegova igra je postajala vse bolj stilizirana, celo statična.
A Coleman je z vsako zasedbo, s katero je snemal in nastopal, triom, kvartetom, kvintetom, vzdrževal avtoriteto kreativca. V sedemdesetih je svoj bend elektrificiral. Albumi njegovega benda Prime Time so zaznamovali nove smeri, iskanja, skladanja, križanja različnih godb. Tako kot tisti od kvarteta so za glasbenike in izbrano poslušalsko občinstvo postajale plošče za osamljeni otok.
