Umrl je violinist Dejan Bravničar

Ugledni violinist in dolgoletni glasbeni pedagog na Akademiji za glasbo v Ljubljani se je poslovil v starosti 80 let.

Objavljeno
20. marec 2018 13.17
V. U.
V. U.

Eden najpomembnejših živečih slovenskih glasbenih poustvarjalcev. Tako je Dejana Bravničarja lani v Delu, ko je ugledni violinist in glasbeni pedagog praznoval 80. rojstni dan, označil glasbeni kritik Borut Smrekar. Vest o njegovi smrti so sporočili iz družine, potrdili so jo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je Bravničar deloval kot dolgoletni pedagog.

Rodil se je leta 1937 v Ljubljani, v glasbeni družini, v kateri ga je oče Matija, skladatelj, zgodaj uvedel v glasbeni svet. Končal je študij violine na ljubljanski glasbeni akademiji pri profesorju Karlu Ruplu, za njegovo glasbeno osebnostno oblikovanje pa je bilo odločilno nadaljnje izpopolnjevanje v tujini.

Študij pri enem največjih glasbenikov 20. stoletja

Najprej je na moskovskem konservatoriju Petra Iljiča Čajkovskega študiral pri enem največjih glasbenikov 20. stoletja, Davidu Ojstrahu. Ojstrah, s katerim sta se tudi spoprijateljila, se ni odlikoval le kot pedagog, pri katerem je Bravničar lahko vpijal tradicijo ruske violinske šole, pač pa je z glasbeno in osebnostno širino bistveno prispeval k celostnemu oblikovanju mladega umetnika. Odločilnim moskovskim letom je sledilo razširjanje obzorij s spoznavanjem zahodne glasbene in violinske tradicije na Akademiji svete Cecilije v Rimu pri sloviti violinistki Pini Carmirelli.

S takšnimi svetovljanskimi izkušnjami se je po končanem študiju vrnil v Ljubljano in začel intenzivno solistično in komorno koncertno udejstvovanje. Zgradil si je obsežen repertoar, ki je obsegal več kot petdeset violinskih koncertov, od Vivaldija, Bacha, Mozarta, Beethovna, Mendelssohna, Paganinija, Brahmsa, Laloja, Čajkovskega, Wieniawskega, Sibeliusa, Szymanowskega do najpomembnejših del 20. stoletja, kot so koncerti Bartóka, Hačaturjana, Stravinskega, Hindemitha, Prokofjeva in Šostakoviča. K temu je treba dodati še izjemen opus literature za solo violino in violino s klavirjem. Prav tako plodno je bilo njegovo udejstvovanje na področju komorne glasbe v Triu Tartini z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem.

Gostovanja po vsem svetu

Nastopal je v Angliji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem in Poljskem, v Bolgariji, Švici, nekdanji Sovjetski zvezi in drugod ter pri tem sodeloval z dirigenti, kot so Kurt Sanderling, Kiril Kondrašin, Paul Kletzki in Jean Martinon. Poleg nastopov v velikih kulturnih središčih je zelo veliko koncertiral po Sloveniji, tudi v majhnih krajih, v obdobju, ko je bil širšemu občinstvu stik s klasično glasbo v vrhunski izvedbi težko dostopen. Za ljubljansko radijsko hišo je posnel obsežen opus, ob njegovi osemdesetletnici je na petih zgoščenkah izšla antologija z izborom njegovih posnetkov iz radijskega arhiva, ki, kot je še zapisal Smrekar, osupnejo s kakovostjo in svežino.

Sredi šestdesetih let je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in bil osem let njen dekan. Vzgojil je generacije violinistov, ki danes igrajo v slovenskih in tujih orkestrih ali poučujejo na glasbenih šolah. Za svoje pedagoško delo je bil imenovan za zaslužnega profesorja, prejel je tudi številne državne nagrade in priznanja.