Tiskane izdaje
Med nemško okupacijo je na skrivaj obiskovala prepovedano poljsko srednjo šolo, po koncu druge svetovne vojne je na ugledni Jagelonski univerzi vpisala študij poljske literature in sociologije. Leta 1948 se je poročila s pesnikom in urednikom Adamom Wlodekom, zakon se je po šestih letih sklenil zločitvijo, njen poznejši partner Kornel Filipowicz je umrl leta 1990. Otrok ni imela. Zadnjo knjigo, Tu, je objavila leta 2008. Kolikor ji je bolezen dovoljevala, je povedal Rusinek, je v zadnjih letih še zmeraj pisala pesmi, ni pa jih več zmogla urediti v knjigo, čeprav je to nameravala. Knjiga bo izšla še letos.
Na Jagelonski univerzi je Szymborska spoznala Czesława Miłosza, vpeljal jo je v krakovskoliterarno dogajanje, leta 1953 je začela sodelovati z literarno revijo Życie Literackie, Literarno življenje, v katere uredništvu je potem kot urednica za poezijo in kolumnistka (naslov njene kolumne je bil Lektury nadobowiazkowe, Neobvezno branje) delala kar tri desetletja. Na vsake štiri ali pet let je izdala zbirko, skupaj je napisala manj kot štiristo pesmi, polovica jih je bila objavljena v revijah, časnikih in ne preveč obsežnih knjižnih izdajah.
Miłosz, dobitnik Nobelove nagrade leta 1980, je ob novici, da ji je švedska kraljeva akademija namenila nagrado – Szymborska je bila osma ženska po vrsti, ki je prejela to nagrado – pripomnil: »Precej sramežljiva in zadržana oseba je, ta nagrada bo zanjo strašansko breme. Tudi v svoji poeziji je izredno rezervirana in v njej nikakor ne razkriva zasebnosti.« Miłosz se ni motil – njena angleška prevajalka Clare Cavanagh je vedela povedati, da jo je nagrada paralizirala: »Njeni prijatelji so odločitev švedske akademije označili kot 'Nobelovo tragedijo'. Minilo je nekaj let preden je lahko napisala novo pesem.«
Švedska komisija je v utemeljitvi zapisala, da ji nagrado namenja »za poezijo, ki v fragmentih slehernikove resničnosti z ironično natančnostjo osvetljuje zgodovinski in biološki kontekst.« V nagovoru ob prejemu nagrade si je Szymborska privoščila šaljiv ton – spregovorila je o življenjih pesnikov in znanstvenikov in o prvih pripomnila: »Njihovo delo je ubupno nefotogenično. Nekdo sedi za mizo ali leži na kavču in nepremično zre v zid ali strop. Občasno zapiše sedem vrstic, jih čez četrt ure prečrta in potem spet mine ura, v kateri se nič ne zgodi. Le kdo bi hotel gledati kaj takega?«
O svoji kontemplativni poeziji je Szymborska zmeraj trdila, da ni bila nikdar niti za trenutek politična: »Seveda se posameznikovo življenje kdaj križa s politiko, a moje pesmi govorijo o ljudeh in življenju.« Miłosz je v uvodu k eni od skoraj dvajsetih pesniških zbirk Wisławe Szymborske zapisal: »Njena poezija je precej mračna ... primerjava z obupanim pogledom Samuela Becketta in Philipa Larkina se ponuja kar sama, vendar pa v nasprotju z njima Szymborska v svoji poeziji ponuja svet, v katerem je mogoče dihati.« Predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer nam je v telefonskem pogovoru povedal, da so prvo damo poljske poezije organizatorji pesniškega festivala vilenica prvi dve leti, leta 1986 in 1987, torej desetletje pred Nobelovo nagrado, povabili na prireditev, a se je obakrat opravičila, so pa njene pesmi objavljene v obeh letnih zbornikih. V slovenščini je mogoče v knjižni obliki prebrati dve njeni deli, izbor Semenj čudežev v prevodu Jane Unuk in Rozke Štefan (Didakta 1997) in Trenutek v prevodu Nika Ježa (Apokalipsa 1997).
Iz spominov
Lepo smo kramljali
in nenadoma obmolknili.
Na teraso je prišlo dekle,
ah, kako lepo,
preveč lepo
za tole naše umirjeno počitnikovanje.
Barbara je v preplahu ošinila moža.
Kristina je samodejno položila dlan
na Zbyszkovo roko.
Jaz sem pomislila: poklicala te bom
in ti rekla - saj ti še ni treba priti,
za več dni je napovedan dež.
Samo Agnieszka, vdova,
je lepotico pozdravila z nasmeškom.
Pesem je iz njene zadnje zbirke Trenutek (2002). V slovenskem prevodu Nika Ježa je izšla pri Društvu Apokalipsa (2005).
