Tiskane izdaje
Najbrž si ni pred tridesetimi leti nihče predstavljal, da bo pevka, ki je takrat poskakovala po odru in pela pesem Kot devica, to počela še danes. A Madonna to res počne, samozavestno in prepričljivo, in gre verjeti, da refren pesmi Živim za ljubezen s pevkinega zadnjega albuma Rebel Heart (Uporno srce), ki pravi »Ne bom odnehala«, razume povsem zares.
Publiko v največji praški dvorani Arena O2 – rekordni obisk, nekaj čez 18.600 obiskovalcev, je dvorana doživela pred devetimi leti ravno na koncertu Madonne – je najbolje prodajana pevka v zgodovini, saj je doslej prodala več kot tristo milijonov plošč, navdušila na najboljši mogoči način: na tokratni turneji ne ponuja le vsem znanih globalnih uspešnic, ampak pesmi z nove plošče, stare pesmi pa ponuja v novih predelavah.
Občinstvo v polni praški dvorani najprej ni imelo sreče: na nekaterih koncertih v Ameriki sta uvodoma nastopili Katy Perry in komičarka Amy Schumer, za minulo soboto in nedeljo pa je bil za ogrevanje izbran irski raper Rejjie Snow, ki si za svoje opravilo vzel precej preveč časa in bil zato na koncu gladko izžvižgan.
Madonna, za katero se ve, da je, kar zadeva koncertne nastope, skoraj bolestna perfekcionistka (nekaj ameriških nastopov je prestavila in turnejo raje začela v Kanadi, ker spremljevalna skupina plesalcev vseh detajlov še ni zmojstrila do popolnosti) je kljub letom in dolgi pevski karieri še zmeraj občudovanja vredno agilna in provokativna, na velikem platnu na odru so na začetku predvajali posnetek, v katerem nastopa z nekdanjim boksarjem Mikeom Tysonom in v katerem govori o tem, da danes preveč ustvarjalnosti duši branding, korporativno vzpostavljanje identitete blagovne znamke.
Ko se je po uvodnem filmu, ki ga na odru uvede množica vojščakov, opravljena kot azijski bojevniki, s stropa odra v kletki spustila Madonna, se je začel divji glasbeni stampedo, v katerem so prišla na vrsto njena običajna poigravanja na temo spolnosti in vere. Turneja Uporno srce ponudi ob pesmi Holy Water (Posvečena voda) plesalke ob drogu, ki po oblačilih spominajo na redovnice, po obnašanju pa ne, plezajo po drogovih, ki spominjajo na križe; sledi orgija, ki poskuša biti posnetek Da Vincijeve Poslednje večerje, in ima precej bogokleten zaključek.
Ameriški mediji so po prvih koncertih pisali o prijaznejši in nežnejši Madonni, ki na nastopih ne skriva, da res uživa, in tudi v Pragi je bila taka, natančnosti, s katero blestijo njeni nastopi s skupino plesalk in plesalcev, in spektakelskim medigram med posameznimi pesmimi, zapolnjenimi tudi z nastopi akrobatov, ki so lebdeli in se gugali na dolgih upogljivih drogovih, sta bili protiutež pesmi True Blue in Madonnina interpretacija pesmi Édith Piaf La vie en rose, ki jih je izvedla le z drobnim ukulelejem v roki in s kraljevsko glasbeno energijo tako rekoč minogrede zapolnila veliko dvorano.
Da si kraljica popa na koncu koncerta privošči dobeseden vnebohod in jo na škripčevju potegnejo proti stropu odra, se zdi po takih trenutkih skorajda edino logično. Vladarica popularne glasbe kljub številnim in vsak dan novim pretendentkam očitno še zmeraj ostaja gospa Madonna Louise Veronica Ciccone.
Na edinem avtobusu obiskovalcev koncerta iz Slovenije, je agencija Koncerti.net, ki je doslej organizirala ogled štirih pevkinih koncertov, poskrbela za dovolj Madonnine glasbe, na ogled je bil dokumentarni film o Madonni, med večinsko damsko publiko, ki ji poznavanje pevkinih besedil nikakor ni bilo tuje, pa je imel najmlajši udeleženec vsega enajst let, a je šel na koncert s staršema.
