Tiskane izdaje
Uroš Lajovic ne more pozabiti, kako je leta 1989 odšel iz Slovenske filharmonije. »Moj največji uspeh v življenju je bil hkrati moj največji poraz: moral sem zapustiti SF, ker nisem mogel biti na dveh mestih hkrati.«
Prvo je bilo mesto dirigenta, drugo pedagoško delo na Univerzi za glasbo in scensko umetnost na Dunaju, kjer je potem predaval skoraj 25 let. Zdaj je tam zaslužni profesor in se vrača v rojstno mesto in v hišo, v kateri je začel dirigentsko kariero.
'Vsi vemo, da je treba orkester gladiti po dlaki, a šef dirigent ni tu zato, da bi ga imeli radi, ampak da se dlaka sveti. Gladijo jo gostujoči dirigenti, ki po enem tednu odidejo in jih orkester ne briga več ...' To ste včeraj rekli glasbenikom orkestra?
To je prispodoba, ki dovolj ilustrativno kaže odnos do orkestra nekoga, ki samo pride in gre, ter nekoga, ki je z orkestrom dalj časa in skrbi, da je ta v dobri tehnični in interpretativni kondiciji. Vemo, da v orkestru sedijo izvrstni glasbeniki, od katerih ima vsak svoje estetske kriterije, po katerih se ravna. Naloga šefa dirigenta bi bila, da vse te estetske silnice kanalizira v isto smer. To je dolgotrajen proces, viden šele v daljšem časovnem obdobju. Kot šef Beograjske filharmonije sem za to potreboval štiri leta.
Umetniški vodja orkestra ima moč kadrovanja, programskega načrtovanja, organizacije. Kje tu vidite izziv?
Umetniško vodstvo je zahteven posel, ker mora šef dirigent poskušati realizirati svojo vizijo programa in nivoja izvajalskega telesa. Pojem tako imenovane moči kadrovanja mi ne ugaja. Veliko pomembnejša je možnost, da v primeru avdicije za neko prosto delovno mesto v orkestru dobiš kandidata, ki najbolj ustreza estetski viziji zvoka orkestra, v katerega barvnem spektru je pomemben prav vsak posameznik. Zato si moramo prizadevati dobiti v orkester najboljše glasbenike, vendar ne v smislu enostavne zamenjave, temveč s strokovno presojo pri avdiciji, ko se pokaže potreba po izpopolnitvi ansambla.
Slovenska filharmonija je imela v zadnjem obdobju tri tujce za šefe dirigente. Bili so tu in jih ni bilo. V zvezi s tem so se v zadnjem času razvnele debate o padanju števila koncertov, občinstva in kondiciji orkestra. Kaj torej pomeni dejstvo, da bo šef dirigent Slovenec?
V strokovnem pogledu ne pomeni nič. Šef dirigent mora skrbeti za orkester, da je v dobri kondiciji. Če so se z omenjenimi imeni pojavila tovrstna vprašanja, je verjetno na dlani, da svoje funkcije niso opravljali tako, da teh vprašanj ne bi bilo. Drug aspekt je kulturnopolitične narave. V prizadevanjih gojiti in tudi v tujini prezentirati slovensko kulturo so nujno vsebovana tudi vprašanja poustvarjalnega momenta. V tem pogledu vprašanje slovenskega dirigenta ni tako neumestno. Enako velja za slovenske inštrumentalne in vokalne izvajalce, ki morajo dobiti in imeti možnosti za razvoj.
Šef dirigent naj ne bi prišel pred orkester samo takrat, ko ima z njim neki nastop. Moral bi spremljati delo orkestra tudi takrat, ko ni neposredno udeležen v delovnem procesu. Nekdo, ki tudi prebiva v mestu orkestra, ima seveda veliko več možnosti spremljati orkester pri vsakdanjem delu. Orkester Slovenske filharmonije je ansambel z velikimi potenciali. Prizadevati si moramo zbuditi vse speče potenciale in jih tvorno vključiti v delo.
Kakšen je bil pogled na orkester z dunajske 'višine'? Kje vidite težave?
Če bi bil populist, bi rekel; denar, denar, denar. Vsekakor je denar v državi, v kateri je ta pojem trenutno največkrat izrečen, potreben in dejstvo je, da ga primanjkuje. Primanjkuje ga tudi v kulturi in vedno znova smo priča poceni misli, češ da je kultura v tej gospodarski situaciji prevelik strošek. Kultura ni strošek, kultura je investicija! Denar je na našem področju seveda potreben za dvig programske ponudbe. Z večjo, kakovostnejšo ponudbo programov, solistov in dirigentov se da pridobiti več občinstva. Denar je potreben za primerno nagrajevanje glasbenikov v orkestru. Mislim, da ni treba posebej omenjati, da prav najboljši glasbeniki zaradi tega odhajajo v tujino.
Problem, ki ni denarne narave, je zavest. Zavest, da se ukvarjaš z materijo popolnoma duhovne narave, zahteva zrelega človeka. Ukvarjati se z muziko ni posel, je bolj poslanstvo. To zavest bi hotel človek vzbuditi pri sodelavcih: da ni bistveno, da hodiš v službo, bistven je privilegij, da se lahko na takem mestu ukvarjaš z glasbo! Da dobiš za svoj užitek pri delu tudi plačilo, je dodaten privilegij.
Pri nas se še vedno vlečejo navade iz preteklih obdobij, predvsem samoupravljanja, ki je na umetniškem področju naredilo največ škode. Mislim predvsem na enakost pravic delavcev, ki je bila povsem v redu, manj pa je bila prisotna misel o odgovornosti. Upam, da se zdaj ta miselnost počasi spreminja. Nastavitev za nedoločen čas je s socialnega vidika sijajna, manj je sijajna, če jo nekdo začne izrabljati in se ne pripravlja na delo tako, kot bi se moral, ker mu tako ali tako nihče nič ne more. To miselnost je treba spremeniti.
Je v tujini drugače?
V tujini je predvsem konkurenca precej večja kot pri nas. To pomeni, da se na razpis za prosto delovno mesto prijavi precej več kandidatov, posledica tega pa je večji izbor in torej večja dobljena kvaliteta. Tudi pri nas bomo morali začeti objavljati prosta delovna mesta tudi v tujih strokovnih časopisih. Prav tako je poskusna doba v tujini dostikrat daljša in se ne konča nujno z nastavitvijo za nedoločen čas.
V Ljubljano prihajate z bogatimi izkušnjami s svetovnih odrov, predavalnic, glasbenih arhivov in predvsem nenehnega druženja s partituro.
V principu velja za vse poklice enako: izkušnje, ki si si jih nabral v življenju, nosiš s seboj in jih skušaš uveljavljati še naprej. V mojem primeru dirigenta in pedagoga je bil neki problem posebej prisoten: kot interpret se moraš z materijo, ki jo predstavljaš, identificirati, kot pedagog pa se moraš od nje distancirati. Nikoli nisem predaval niti o eni sami partituri, ki je prej nisem dirigiral. Prav ta preskok iz identifikacije v distanco je bil zame najtežji, še posebej, ker sem predaval v tujih jezikih.
Edini od jezikov, ki jih kolikor toliko obvladam in v njem nikoli nisem predaval, je slovenščina. Rekli ste: z bogatimi izkušnjami. Več ko je izkušenj, več ko je znanja, večje je spoznanje, česa vsega še ne obvladaš. Počasi postajaš skromen – preveč je stvari, ki jih ne poznaš in jih nikoli ne boš mogel spoznati.
