V brstenju jazzovske pomladi

Zvončki in trobentice: S štirimi koncerti in pogovorom se je končal enodnevni pregled aktualnega jazzovskega dogajanja.

sre, 24.02.2016, 18:00

Enodnevni festival slovenske­ jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice je od lani nekoliko zrasel in se ta ­torek razlegel po različnih dvoranah Cankarjevega doma. Začel se je s pogovorom s pianistko Kajo Draksler, ki že vrsto let živi v Amsterdamu, in sak­sofonistom Juretom Puklom, ki že tretje leto prebiva v New Yorku. Nadaljeval pa s štirimi koncerti domačih zasedb.

Kaja Draksler in Jure Pukl sta spregovorila o radostih (veliko priložnosti za igranje, živahna scena) in slabostih (dokaj nizki honorarji, draga najemnina) zdomstva. »Doma si lahko še tako uveljavljen umetnik, a ko prideš v novo državo,­ začneš znova,« je bil odkrit nagrajenec Prešernovega sklada Jure Pukl, ki se je prvo poletje v New Yorku preživljal z igranjem v parku. Uspeh v tujini je včasih odvisen tudi od odločitev – sprejeti ali odkloniti ponujen špil.

Drakslerjeva si lahko v Amsterdamu za zdaj dovoli nekoliko več kapricioznosti, je povedala, v New Yorku pa je tekma neizprosnejša. »Včasih so si lahko privoščili napake, iz katerih se je celo rojevala nova umetnost. Danes to ni več mogoče,« je svojo izkušnjo povzel Pukl, preden je odhitel v rodno Velenje, kjer v teh dneh pod njegovim umetniškim vodstvom poteka jazz ­klinika.

Napake še vedno razume kot novo možnost oziroma pot trio Litošt, čeprav so si Vitja Balžalorsky, Boštjan Simon in Bojan Krhlanko nadeli ime, s katerim je Milan Kundera poimenoval občutek trpljenja ob spoznanju lastne nemoči in nesreče. Ta jih občasno obide le, ko jim iz rok polzi nadzor nad elektroniko, ki jo upravljata prva dva člana, kar se na tokratnem koncertu v amfiteatru Štihove dvorane ni primerilo.

Zasedba, ki je uvedla glasbeni del festivala, se je ­dotikala jazza predvsem v skupnem izobrazbenem zaledju članov, njihova glasba pa se je gradila, lomila, ekstrahirala in dislocirala nekje med improvizacijo in kompozicijo, digitalnim in analognim, elektronskim in organskim. To je zahtevalo veliko povezanost članov – ne samo prek kablov. Celostno sliko dogajanja na odru je ponujala domišljena vizualizacija projicirana na platno za zasedbo. VJ Tičo je s kombinacijo amorfnih prelivajočih se form in arhitekturnih struktur ter kompozicij hkrati povzel in nadgradil glasbeno ustvarjanje.

V glasbi vse teče

Panta rei, je nekoč vzkliknil Heraklit, ko je ugotovil, da ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko. Nekaj podobnega je med študijem filozofije ugotovil tudi Rok Zalokar in spoznal, da se ta modrost najlepše udejanji v improvizirani glasbi.­ Pustil je filozofijo in krenil po glasbeni poti ter se vpisal na študij klavirja na konservatoriju v Rotterdamu.

A še vedno iz naslovov skladb novega albuma Vol. 2 veje filozofska naravnanost. Same River, bržkone hommage mislecu iz Efeza, je za Zalokarjev trio z basistom Dejanom Hudoklinom in bobnarjem Jožetom Cesarjem najbolj značilna skladba. Trio namreč nosi neviden tok, ki ga poganja ritmična dinamika in preusmerjajo vmesni elektronski pritoki.

Ti spreminjajo pokrajino, po kateri teče njihova ista reka, podobno kot to počne pianist Robert Glasper, ki je z eksperimenti (poleg Vijaya Iyerja in angleške rock zasedbe Yes) najbolj zaznamoval mladega pianista Zalokarja. »Vsaka generacija ima svoje vire in navdihe, ki jo podzavestno zaznamujejo. Vplivi nas obkrožajo in nam lezejo pod kožo, se med seboj premešajo in nato vzniknejo nove ideje – te pa so neodvisne,« je po koncertu povedal Zalokar, ki ustvarja tudi z zasedbo Kukushai, v še enem triu in duetu s pevko Nino Virant, s katero na Nizozemskem odganjata domotožje s slovenskimi ljudskimi pesmimi.

Sledil je koncert alt saksofonista Jake Kopača, ki je z ameriškimi glasbeniki predstavil svoj pravkar izdani album Present Thoughts. Njegove trenutne misli so precej usklajene s trenutnim modernim jazzovskim vzdušjem čez lužo, a se s tem, kot pravi, ni obremenjeval. Njegove suverene kompozicije v tradicionalistični maniri so v živo s pomočjo pianista Dannyja Grissetta, basista Josha Ginsburga in bobnarja Willieja Jonesa III. zaplavale tudi v svobodnejše dimenzije.

Kot zadnji je nastopil kvartet basista Roberta Jukiča, poimenovan Gomme de Jour (Žvečilka dneva). Vse politično-socialne razsežnosti nastrojenega glasbenega viharja, ki je treščil v Klub CD, je bilo mogoče scela doumeti šele ob prebiranju spremne besede k albumu in naslovov skladb. Te so bile posvečene svetovnemu festivalu lepote orožja, zakladom, ki nam jih prodajajo, likvidatorjem, lutkarjem, prebrisanosti sistema in izgubljeni civilizaciji. Jukič se je ob trobentaču Igorju­ Matkoviću, kitaristu Janiju­ Modru in bobnarju Žigi Kožarju zopet izkazal kot brezkompromisni družbeni­ kritik, nepoboljšljivi cinik, večni idealist in konceptualist.

Kmalu nova priložnost za slovenski jazz

Jazzovska pomlad, ki je prvič obudila brstenje mlajše generacije leta 2012, je z Zvončki in trobenticami dočakala svojo institucionalizacijo. »Z leti smo precej povečali udeležbo slovenskih jazzovskih glasbenikov na Cankarjevih torkih. Že nekaj časa sem razmišljal, da bi njihove nastope združil pod streho skupnega dogodka, kot je enodnevni festival, na katerem bi bili deležni večje pozornosti,« ob koncu enodnevnega pregleda kreativnosti strne Bogdan Benigar, vodja programa jazza in glasb sveta v CD.

Pričakovani odziv na tak dogodek je razumljivo bolj lokalen kot na primer na mednarodnem Jazz festivalu, a že prihodnje leto bo vse drugače. Septembra 2017 bodo vse oči in ušesa uprta v slovenski jazz, saj bo v Cankarjevem domu potekala Evropska jazz konferenca Evropske jazzovske zveze (EJN), v katero je vključenih 106 organizacij, producentov in organizatorjev koncertov ter festivalov sodobnega jazza in evropske improvizirane glasbe iz 31 držav.

»Izbrali bomo več skupin in posameznikov, ki bodo nastopili pred okoli tristo gosti iz tujine, ki jih pričakujemo. To bo nedvomno odlična priložnost za mednarodno prepoznavnost in uveljavitev slovenske jazzovske ustvarjalnosti,« dodaja Benigar.

Prijavi sovražni govor