Tiskane izdaje
Na Kongresnem trgu v Ljubljani se je v torek zvečer začel največji in najpomembnejši slovenski poletni festival. Letošnji otvoritveni dogodek je imel svojo »generalko« dan prej na Velikem trgu v Trstu, tako da se da oba glasbena dogodka primerjati.
Ugotovitve so za Ljubljano slabše, kot smo pričakovali. Najprej se zaustavimo pri izvedbi in ureditvi prostora. Na Kongresnem trgu se je sicer nekoliko izboljšal oder; pridobil je pleksi stensko notranjo oblogo, a je celota še vedno preveč stisnjena in zaprta, porazdelitev mikrofonov nesorazmerna oziroma je mešalna miza nekaj drugega kot volja samih interpretov in dirigenta.
Uroš Lajovic je koncert vodil enako v Trstu in Ljubljani, zvočni efekt pa ni bil enak. Ozvočenje je bilo v Trstu precej slabo, a je bil oder širši in je zlasti zborove glasove, tako skupaj kot ločeni ženski in moški del, bolj neslo v prostor kot v Ljubljani in je bil zato končni efekt mogočnejši (O, Fortuna, obakrat sicer po navdušenih aplavzih ponovljena).
Tako je bilo na Velikem trgu čutiti večjo dinamično moč zbora kot v Ljubljani, čeprav bi pričakovali, zlasti glede na veliko število pevcev, še večjo zlitost in voluminoznost glasov na forte mestih (vstopi tenorjev), ritmično natančnejše in v dikciji še bolj izdelano in čisto petje, ker je partitura izredno zahtevna in postavlja pred pevce in dirigenta veliko pasti. Manjkajoče otroške glasove je nadomestil ženski del zbora!
Oder postaviti drugače?
Orkester je bil obakrat postavljen ravno, brez nivelizacije ali stopničarske razmestitve sekcij ter iz avditorija vidne zasedbe, da bi občinstvo lahko videlo, kdo in kako igra, ne pa da je odvisno od povsem nespretnih »lovilnih kamer«; ko na displeju na primer kaže trobentarja, ko ne igra, dobi gledalec vtis, kot da je ta prišel na oder počivat, solo flavto pa zamudi, a se na koncu vendarle izkaže, da je bilo med vsemi ravno prvega flavtista Aleša Kacjana najbolje slišati. Kongresni trg je precej ožji od Velikega trga, zato bo treba oder v Ljubljani postaviti drugače, bolj na široko na obe strani, vsaj tri, štiri metre.
Riccardo Muti je za koncert Verdijevega Requiema v Sredipolju zahteval dimenzije 24 metrov širine in 20 metrov globine (najmanj). In tam so ubogali in oder že postavili, tako kot za nedeljski koncert razprodali vse vstopnice, rečeno mimogrede. Zvočniki so preskromni in še vedno preveč šumijo (a so v Trstu še bolj, skoraj hreščali).
Jakost mora biti zaradi čistosti zvoka na desetih odstotkih možnih aparaturnih vatov. V Ljubljani moti kandelaber na sredini in tik pred odrom, tako da se dirigenta ne vidi. Objubljenih je bilo pet displejev, zlasti za one zadaj in v parku Zvezda.
Odlični so bili vsi trije solisti, še posebno pri preseganju zgolj koncertne drže in vstopu v svet scenskega podajanja srednjeveške snovi. To je bilo zelo dobro nakazano že v Trstu, a se je zdel njihov nastop v Ljubljani še bolj izdelan in vokalno čistejši, čeprav se je, zlasti pri tenoristu Marku Cvetku in baritonistu Ivu Jordanovu, dogajala že skoraj groteska.
S tem ni nič narobe, a je bolj potrebno, ko gre za čisto scensko izvedbo, sicer pa bi zahteval petje brez not, se pravi igro v celoti. Aida Čorbadžić je bila obakrat zelo solidna, a ji še vedno, zlasti na koncu z višinami, manjka naravni, ne artificialni vstop; v Ljubljani je bila za malenkost boljša kot v Trstu. V celoti pa je imel Lajovic s solisti srečo.
Prepričljiv, sugestiven dirigent
Zanimivo, da sem klavirja v Trstu bolje slišal kot v Ljubljani, mogočneje sekcijo trobil (rogove in trobente), pri godalih so močneje izstopali kontrabasi, violin bi lahko bilo več, saj je imel Lajovic na voljo celotno Slovensko filharmonijo in orkester ljubljanske Opere SNG. Lajovic je obakrat dirigiral prepričljivo, sugestivno, pri nekaterih vstopih so nastopajoči reagirali sicer nekoliko počasno, čeprav se ritmična struktura pesmi v hipu spremeni.
Zvočni vtis je bil obakrat soliden, a se je zdelo, da so nastopajoči v Trstu pokazali več pripravljenosti, žara in nasploh želje pokazati vse, kar znajo, še posebno ker so tam po zvočnikih napovedali, kdo sestavlja ves ansambel, in se je Tržačanom zdelo na moč pohvalno, da so prišli k njim od tako daleč (česar sami najbrž ne bi zmogli organizirati, zato so vsakega napovedanega nagradili z ločenim aplavzom).
Podobno je napovedal nastopajoče direktor festivala Darko Brlek v Ljubljani, kar pa ni naletelo na nikakršen odziv občinstva, tako kot niso nagradili z aplavzom nastopajočih, ko so prihajali na oder. Ignoranti! Na Velikem trgu je bilo med sedem in osem tisoč ljudmi, v Ljubljani pol manj.
Najboljši je bil na Kongresnem trgu na koncu ognjemet z gradu, ki se je ritmično skoraj po »čudežu« ujel z ritmom konca kantate Carla Orffa. Ne vem, ali je skladatelj kdaj sam doživel kaj takega. Vsekakor sijajen efekt, ki mu je treba čestitati. V samem protokolu pa je bilo opaziti veliko nedopustnosti. Tako v Trstu ni bilo neopazno, da se na prijateljski medmestni gostovalni in zahvalni ter povračilni koncert ogromnega (in dragega) ansambla, sestavljenega iz glasbenikov iz Sarajeva, Zagreba in Ljubljane, ni odzval noben slovenski, kaj šele ljubljanski politik.
V Trst ni bilo ne župana Zorana Jankovića, ne podžupanov in podžupanj, ne predsednice sveta Festivala Ljubljana, kar pomeni, da so Trst kot sicer poudarjeno prijateljsko mesto povsem zaobšli, tako da tamkajšnji župan Roberto Cosolini ni imel z odra koga pozdraviti, direktor Ljubljana Festivala Darko Brlek pa je moral župana Jankovića »opravičiti«.
V Ljubljani ni bilo na spregled predsednika republike Boruta Pahorja; Salzburg ne bi niti pomislil, da na odprtje njihovega festivala ne bi prišel predsednik države, ali Bayreuth, da na Wagnerjev festival ne bi prišla kanclerka. Še manj je »prebavljivo«, da župan Janković kar z odra med slavnostnim nagovorom poskuša obračunati »s svojo« (bivšo) vlado in hvali nekaj, kar nima nobene zveze s festivalom, medtem ko o pomenu kulturnega poletja v mestu ne ve reči nič!
