Tiskane izdaje
3P je, kot kaže, vaša najbolj umirjena, najbolj baladna plošča doslej, kot nakazuje tudi prvi videospot Telo. Kaj je botrovalo temu?
Očitno je takšna morala nastati. Za sabo imam čustveno precej sitno dveletno obdobje ...
Sitno v kakšnem smislu?
Ženski zapleti, saj veste (smeh). Podobno se je dogajalo tudi klaviaturistu Denisu, s katerim sva pisala skladbe. Očitno sva morala to dati iz sebe. Povsem spontano, brez preračunljivosti.
V eni od pesmi pojete »Sol na rano, vame vžgano, rabim ramo; kdo mi jemlje tvoj obraz, kdo je on, ki te zdaj ljubi, kdo je bil gospod?« Kako stojite z ljubosumjem?
Očitno slabo (smeh). Gospod je precej kriv za to ploščo (smeh). Mislim, da imamo ljubosumje v sebi vsi, le da se mora pojaviti pravi gospod ali gospa, da ga sproži. Čeprav sem v primerjavi s časom izpred dvajset let, ko sem bil sposoben kakšnega gospoda celo ugrizniti ali suniti na gobec, čim je narobe obrnil oči, zdaj precej skuliran. Zdaj raje napišem komad (smeh).
Prej ste imeli tudi angažirana besedila, kot je Gremo se igrat boga, zdaj ste se umaknili v intimo. Mora bend, ki ima mlado občinstvo, gojiti družbeno odgovornost?
Mi že ves čas »prodajamo« predvsem »lubezen«, kar je zelo luštno početi, ker ne zahteva družbene odgovornosti (smeh). V resnici prodajamo zelo lepo besedo ...
... ki pa ji vztrajno jemljete črko j: »vreme za lubezen«, »to ni lubezen« ...
Ker sem »Lublančan« (smeh). Od nekdaj me v slovenskih besedilih motijo besede, ki jih ljudje v resnici v vsakdanjem življenju ne uporabljajo. Nocoj, drevi ... to so besede za v poročila, ne za v glasbo. Kot »Lublančan« zvenim zelo butasto, če uporabljam knjižne besede. Ne počutim se dobro, prej ali slej bom začel izpuščati glasove. Pero Lovšin to počne že vso kariero in zato je prepričljiv.
Ameriški blues ima sicer številne različice med Chicagom in delto Misisipija, a v grobem ima precej standardno, zaprto formo. Ali blues z »delte Ljubljanice« dovoljuje kaj več svobode?
(smeh) Mislim, da je glavna poanta bluesa v resnici prav svoboda. Blues deluje, če ga postaviš v pravi trenutek. Na vsakem koncertu je ista skladba lahko drugačna. Nimamo zaprte forme, sploh kadar pride do instrumentalnega muziciranja: skladba je lahko dolga pet minut, včasih pa solaže sploh nima, ker ni pravega vzdušja na odru. Zato je treba priti na več naših koncertov, da doživiš razlike (smeh). V Velenju smo enkrat igrali repertoar, dolg za uro in pol, kar tri ure. In režali smo se kot mački, ker nam je bilo res fajn. Že prvo skladbo Sva bla čist haj, ki je sicer dolga tri minute, smo raztegnili na trinajst minut. In ne boste verjeli - občinstvo je ostalo v dvorani! (smeh)
Andrej Karoli vas izpostavlja kot dokaz, da tudi novemu, neznanemu izvajalcu v teh negotovih časih lahko uspe priti do prepoznavnosti na sceni, če leta in leta gara. Vam je uspelo pri štiridesetih.
Strinjam se, da je danes bistveno težje uspeti kot pred dvajsetimi leti. Nekoč so bili trije časopisi in trije radii, danes jih je tristo. Hkrati pa so se odprli novi kanali, youtube, facebook ... ki so lahko prednost, če se jih naučiš izkoriščati. In mi smo se jih.
Kakšno garanje je bilo potrebno za uspeh?
Ko sem pred desetimi leti ustavnovil bend, smo se najprej vprašali - tako kot se danes večina mladih - kolikšna bo naša cena. Dobro se spomnim sestanka: »Pet nas je, dvesto evrov po glavi - jurja za začetek! Pa kombi nas bo vozil in nosača opreme bomo imeli«. In smo bili pol leta doma, ker nas ni nihče poklical na špil. Smo rekli jah nič, gremo igrat v klub na vstopnice, da dokažemo, koliko smo vredni. In smo prodali štiri vstopnice po šest evrov. Toliko smo bili torej zares vredni: 24 evrov! Ti štirje so na naslednji koncert pripeljali dva prijatelja. In glej zlomka, cena nam je poskočila za 12 evrov! (smeh)
In kako ste s tem plačali kombi in nosača?
Po koncertu je šel vsakič kdo od nas na bankomat. V službe smo hodili, da smo si lahko plačali bend. (smeh) In tako leta in leta, preden se je snežena kepa zakotalila ... Mladi pa danes mislijo, da se da uspeti čez noč, ker vidijo zmage talentov na veličastnih odrih v resničnostnih šovih. Kaj pa je s temi talenti dan po zmagi? Nihče od njih takšnega odra po tem dolga leta več ne vidi, če ga sploh še kdaj. V Sloveniji so samo trije bendi, ki si ga lahko privoščijo!
V zadnjem intervjuju za Vikend so člani vaše skupine namignili, da ste kar strog šef. Nekaj članov se je že zamenjalo. Ste že kdaj koga zares tako kruto odpustili kot basista v filmu Pr' Hostar?
(smeh) Na takšen način ne. Pravzaprav nisem nikogar odpustil, ker je to zelo težko storiti. Vedno se šalimo, da se takšen pogovor navadno začne s stavkom »S fanti smo se pogovarjali ...« (smeh) Bistvo našega benda je, da se imamo super. Kadar sedemo v kombi, odpremo vsak svoje pivo in vsakič se začne popotovanje, ki ima lahko takšen ali drugačen razplet (smeh). In dokler bo v bendu trajal ta žur, bo bend deloval.
Tudi vaš brat Miha Šalehar se je v teh letih profiliral kot radijska osebnost. Nekoč sta imela skupaj bend Babewatch, imela sta precej buren bratovski odnos ... V kakšnem odnosu sta zdaj?
Zdaj sva spet v redu. Vmes sva se nekoliko oddaljila, morala sva prerezati popkovino ... Od otroštva naprej sva namreč vse počela skupaj. Ko odrasteš, pa postaneš samosvoja oseba, vendar pokroviteljski odnos starejši-mlajši je ostal in to je bilo treba presekati, da sva lahko končno začela spoštovati eden drugega takšna, kot sva. Seveda spoštujem njegovo mnenje, ker je še vedno dober kitarist, ampak odnos je bolj sproščen, odkar je Miha nehal stavke začenjati z »Veš, kaj bi ti moral ...« (smeh)
