Večer galantnega boema Radeta Šerbedžije

Na sinočnjem koncertu v Cankarjevem domu ni manjkalo nostalgije po minulih časih, po zamujenih priložnostih, po dekletih, ki so odšla svojo pot, in po mladosti.

pon, 07.03.2016, 18:00

Koncerti Radeta Šerbedžije so prej izjema kot pravilo in jih je zato treba kot take tudi jemati. Eden največjih jugoslovanskih gledaliških in filmskih igralcev je čez noč s svojo družino postal begunec in se preselil v ljubljanske Nove Fužine, kje so bili na varnem pred vojno. Zato je Ljubljana in slovensko občinstvo zanj vedno nekaj posebnega, kajti spominja ga, da je tu prejel brezpogojno prijateljsko pomoč, ki mu je omogočila preživetje in nato nadaljevanje kariere v tujini in povečanje števila družinskih članic.

Rade Šerbedžija je vandravec, boem, pripovedovalec zgodb, poezije, sopotnik glasbe, ki jo je navkljub svojim skromnih zmožnostim optimalno vzel za svojo in jo kot tako ponuja na svojih koncertih. To pa je toliko lažje, ker je svojo glasbo podajal tudi ob pomoči velikih, še posebej Arsena Dedića. Tega je na sinočnjem koncertu omenjal v številnih zgodbah, ki jih je pripovedoval med koncertom. Sprva je bilo načrtovano, da bi na tem odru skupaj nastopila in naredila ponovitev izjemnega koncerta, ki sta ga lani pripravila v zagrebški dvorani Vatroslava Lisinskega. Vendar je Dedićeva smrt to onemogočila.

Vsekakor pa je njuna pesem Ne daj se Ines, pesem generacije, ki sicer ni živela v izobilju, je pa živela v miru in varnosti. To je pesem generacije, katere mladost je bila zelo drugačna od sedanje. S to pesmijo je v dodatku končal nedeljski koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in popolnoma ganil vse občinstvo. To je pesem, ki v njegovi interpretaciji še vedno dviga kocine po telesu.

Šerbedžija je nastopil ob spremljavi ansambla Zapadni kolodvor, v okviru katerega je bil na odru tudi njegov sin Danilo Šerbedžija kot kitarist in spremljevalni vokalist. Skoraj triurni koncert so začeli s pesmijo Radetovega dobrega prijatelja Branimirja Johnnyja Štuliča, gonile sile Azre, ki je za zadnjo gledališko predstavo, ki jo je Šerbedžija režiral še pred vojno, napisal pesem Meni se dušo od tebe ne rastaje. Sledile so še ljubezenska Imam pjesmu za tebe, spomladanska medžimurska Protuletje se otpira in pa znamenita Barbara z b strani singla Ne daj se Ines.

Galantni boem je občinstvo popeljal s svojimi zgodbicami, anekdotami in pesmimi v svoj svet, ki se je deloma prekrival tudi z našim. Veliko je bilo panonske tematike, od Panonske trešnje do pesmi Vinkovci ter Namesto koga roža cveti, ki sta jo izvedla z nenapovedanim gostom Vladom Kreslinom. Slednji mu je vrnil vljudnostno gostovanje, ko se je Šerbedžija pojavil na njegovem koncertu na istem odru decembra lani, ko je bil v Ljubljani ob premieri prenovljene različice filma Sedmina. Prav posebno mesto v njegovem opusu ima njegova migrantska pesem, ki jo običajno napove s svojo londonsko zgodbo, kako je tam živel s svojo družino in ga je prepoznala ena od naših, ko je sprehajal svoji dve punčki. Ta je dejala, kaj so nam naredili, da mora Rade Šerbedžija v Londonu varovati tuje otroke. Nato pa je zapel svojo slovensko pesem, Polako učim slovenski, ki jo je napisal leta 1992, ko je z družino živel v ljubljanskih Novih Fužinah.

Seveda pa ni šlo tudi brez reminescenc na njegovo siceršnjo umetniško delovanje, ki ga je na koncu pesmi Do poslednjeg daha (Moja filmska) nonšalantno komentiral, da se tudi on nekaj ukvarja s filmom. Dramatično pesem o mladostniških filmskih sanjah in uspehu, v katerih dominira Belmondo, je izvedel ob glasbi Nina Rote iz filma Amarcord.

Drugi gost je bil še en mladenič, s podobno begunsko izkušnjo kot Šerbedžija, že celo vrsto let Ljubljančan. Saša Lošić Loša je bil najstniški idol številnim mladeničem in mladenkam po celi Jugoslaviji in je s skupino Plavi orkestar pomembno oblikoval naš nekdanji jugoslovanski kulturni prostor. Pred vojno je zapustil Sarajevo in se ustalil v Sloveniji. Sinoči je izvedel Od rodjendana do rodjendana ter skupaj s celo dvorano Dan ljubezni. Ob pomoči z Radeta Šerbedžije in prav tako vsem občinstvom pa je zadonela še himno naše in vaše mladosti Bolje biti pijan, nego star.

Nostalgije po minulih časih, po zamujenih priložnostih, po dekletih, ki so odšla svojo pot, ter po mladosti ni manjkalo. Moto večera tega koncerta bi lahko zajel verz iz zadnje pesmi tega večera Ne daj se Ines - jaz ne bom z nikomer ostal mlad, če se boste vsi postarali. Ker je bil koncert ob mednarodnem dnevu žena se je galanten šarmer boemskega videz s klobukom, svojim dekletom v občinstvu dobrikal cel koncert. To je bil večer simpatičnega umetnika, ki nikakor ni temeljil na rutini, temveč v precejšnji meri na šarmantni spontanosti, improvizaciji in srčnosti.

Prijavi sovražni govor