Tiskane izdaje
Ljubljanska SNG Opera in balet je za drevi pripravila svojo prvo operno premiero, priljubljenega Verdijevega Rigoletta.
Pod predstavo se podpisujeta dirigent Loris Voltolini in režiser ter scenograf Detlef Sölter, medtem ko so za premiero napovedali pevsko zasedbo »starih« solistov ljubljanske opere, kot so tenorist Branko Robinšak kot vojvoda Mantovski, sopranistka Martina Zadro kot Gilda, baritonist Marko Kobal kot dvorni norec Rigoletto in basist Sašo Čano kot razbojnik Sparafucile. Iz vrst mladih solistov bo nastopila mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko kot Magdalena.
Umetniški vodja opere Milivoj Šurbek je na tiskovni konferenci napovedal takojšnje nadaljevanje predstav Rigoletta z morda še bolj zanimivo mlado generacijo domačih in nekaj tujih pevcev, tako da lahko upamo na pestro panoramo glasov in starostno opernim osebam primerno zasedbo.
Vsekakor Rigoletto ne bo in ne želi biti predstava enih ali pevcev iz ene generacije, ampak odprta, kar je tudi prav. Tako bosta kot vojvoda vsaj še Aljaž Farasin in Mario Sofroniou, poleg hišnega Jureta Kušarja, Rigoletto še Siniša Hapač in Jože Vidic, Gilda pa Irma Mihelič, Martina Burger, Linda Kazani in Manuela Kriščak. Sparafucile bo še Peter Martinčič, Magdalena celo Vlatka Oršanić, sicer leta 1982 izvrstna Gilda, pa Mirjam Kalin, grof Monterone Juan Vasle in Janko Volčanšek, Marullo Slavko Savinše in Ivan Andres Arnšek ...
Po pevski zasedbi bo povsem nova že prva ponovitev 27. septembra. Lahko celo govorimo o dveh premierah!
Rigoletto je prva režija gostujočega Detlefa Sölterja te opere sploh, čeprav je v Dresdnu pred več leti že bil asistent tamkajšnjega režiserja in je podrobnosti te opere že tam preštudiral. Tu napoveduje svoj pogled na Rigoletta predvsem kot na eni strani uslužnostnega dvornega norčka, doma pa očeta v nenehni, pretirani in že kar zatiralski skrbi za svojo hčerko Gildo, ki ji ne dovoli, da bi odrasla in samostojno ter z lastnimi odločitvami stopila v zunanji svet, kar se maščuje obema. Rigoletto ima dvojno življenje; zunanje na dvoru, notranje doma, kjer pa se zdi še šibkejši, čeprav hoče narediti vtis moči in samozavesti, a končna krivda je njegova; umrl bo s krivdo in kot osamljen starec ...
Scenografija ponuja nekaj novih interpretacij, zlasti v podobi velikega plakatnega Pegaza v ozadju, med rekviziti na odru pa se znajdejo igrače, kar naj bi predstavljalo sanje Gilde kot otroka, ki ne sme odrasti, pa konj izza rešetk, kot v zaporu ali kot vse, kar ni na svobodi ali nima svobode ...
Scena je sicer v glavnem naturalistična, kostumi (MOUSIKE' Drama Workshop) ter še posebej za Gildo Martiën Withoot pa iz časa vojvode Gonzage (pozna renesansa in zgodnji barok - spomnimo se na Monteverdija pri Gonzagi) iz same Mantove kot zgodovinskega kraja in nespornega mesta dogajanja Rigoletta.
Ljubljanska opera je Rigoletta prvič uprizorila že leta 1896, potem pa šele po vojni: v letih 1946, 1953, 1962 in 1982, torej prihaja ta opera na ljubljansi oder ponovno šele po enaintridesetih letih! A mnogi se še spominjajo tenorista Jurija Reje, baritonista Ferdinanda Radovana in sopranistke Vlatke Oršanić pa basista Dragišo Ognjanovića ...
Seveda pa se starejši obiskovalci opere spominjajo še drugih poprejšnjih, sijajnih pevcev, kot so bili leta 1962 Samo Smerkolj kot Rigoletto, Sonja Hočevarjeva in Nada Vidmarjeva kot Gilda, Rajko Koritnik kot vojvoda Mantovski, Ladko Korošec in Friderik Lupša kot Sparafucile. Prav gotovo pa je še nekaj onih, ki so videli leta 1953 Mira Brajnika, Gašperja Dermoto, debitantko Sonjo Hočevar, spet Nado Vidmar in Marušo Patikovo, pa Sonjo Draksler, Bogdano Stritarjevo, Vando Ziherl in Julija Betetta, Franceta Langusa ...
In verjetno približno enako število »prvih«, ki so Rigoletta videli že leta 1946. Kar je tudi lepo in prav!
