Tiskane izdaje
Z nacionalko imate nekakšen ljubezensko-sovražni odnos. Čeprav imate vedno kakšno kritiko na račun drug drugega, se zdi, da ne oni ne morejo brez vas ne vi brez njih?
Oni lahko brez mene, jaz pa brez njih težko. Kdo bo pa mene vzel, če zdaj nacionalka reče adijo. Bom povedal anekdoto: na jutranjem programu na radiu so bili poslušalci zelo sitni in jaz sem vsakega toliko časa koga nesramno zabil. Kolegice z radia so mi rekle, da naj bomo z njimi prijazni, ker nas imajo zelo radi. Ko so šle v pokoj, so si našli nove žrtve. Nihče ni nezamenljiv, pozabljen si v trenutku, ko greš.
Ampak očitno tudi TVS potrebuje vas, če so vas povabili, da vodite eno najbolj uglednih prireditev?
Po toliko letih je treba imeti neko zaupanje do človeka. Povabili so me z željo, da bi Popevko predstavil drugače. Zdaj je bil vsa leta v ospredju glamur in tudi voditelji so se vedli glamurozno, zdaj pa bo malo drugače. Ampak takoj ko so me povabili, so rekli, da vseeno ne bi radi preveč drugačne prireditve. Povedal sem jim, da je primerjava približno takšna, kot če bi pornoigralca povabili in mu rekli, ali lahko pove, kaj bo govoril in ali lahko pride oblečen na snemanje. Približno tako so me povabili. Razložil sem jim, da bom dal vse od sebe v skladu s svojim značajem in videnjem Slovenske popevke.
In kakšen bo letošnji koncept?
Moj evolucijski razvoj še ni končan. Če bi danes napisal scenarij, bi ga do nedelje toliko spremenil, da bi bilo morda to, kar danes razmišljam, tako abotno, da tega ne bi uporabil. Slovenska popevka bo odsev mojega psihofizičnega stanja v tistem trenutku. Seveda pa bom pazil, da ne bom pozabil na stvari, ki jih moram povedati. Že danes si dopovedujem: Sašo, ne pozabi našteti izvajalcev, čeprav me je mikalo, da jih ne bi. Ne pozabi našteti nagrad - imamo dvanajst izvajalcev in pet nagrad, grozno. Tu na TVS nas je 2000 in si predstavljaš, da bi vsako leto 40 odstotkov ljudi dobilo nagrado. Ne smem pozabiti, da gledalce povabim, da glasujejo, telefonsko številko bom moral povedati, potem so tu še avtorji besedil, aranžmaja, vse moram našteti. Upam, da se bom toliko zbral, da bom to zmogel.
Torej vodilni ne bodo videli scenarija pred prireditvijo?
Ne. Ko se bo Popevka enkrat začela, bo prepozno, ko se začne odštevanje, nima smisla govoriti, kako bi ustavil uro, treba je čim prej zbežati. Sicer pa so fini, sprašujejo me, kakšno je počutje, ali sem siten, kakšno vreme se mi zdi. Tipajo, v kakšnem razpoloženju sem, da bi vedeli, kako bom razpoložen v nedeljo. Se pa gotovo med seboj pogovarjajo: kaj če bo tečen, kaj če bo neprespan, kaj če bo prejšnji dan v Turistu in bo prišel šele zjutraj domov. Zdaj bodo pazili, da bodo v nedeljo dobili odgovor, da sem v soboto večinoma pil govejo juho, to bo dobro.
Lani je Popevko vodila Miša Molk. Ste spremljali?
Nisem spremljal. A Miša je poosebljena eleganca, retorično je izjemno sposobna, njen govor je tekoč, »legak ko hod deklet s planine in jasna je kot gorski zrak«. To je bil povsem drugačen koncept, vrhunski v svojem žanru, jaz pa bi bil rad vrhunski v svojem žanru.
Podelili boste nagrado strokovne žirije in nagrado občinstva ...
Nisem si še prebral o nagradah, ta trenutek še ne vem, katere so. Predvidevam, da nagrada za nekoga, ki je dobro videti, nekoga, ki bo dobro videti prihodnje leto, nagrada za tistega, ki ima željo, da bi pel, a mu ne gre. To je najlepša nagrada v Sloveniji, če ne znaš peti, imaš pa ogromno željo, to je nagrada za pogum, morda bo tudi ta nagrada.
A vendar, okus stroke in občinstva se navadno zelo razlikuje. Zakaj?
Stroko in občinstvo si predstavljam tako: jaz imam zelo rad krompirjev golaž z makaroni, stroka pa pove, da bi bilo treba te makarone začiniti z dvajsetimi začimbami, in na koncu dobiš zrezek z ananasom in koprivami. Stroka ne bo ocenjevala po okusu občinstva, ker si tega ne sme dovoliti. Občinstvo razmišlja, kaj mu je všeč, stroka pa, ali je bil prehod iz C-dura v d-mol smiseln. Pomembno je, da se bo zmagovalna skladba vrtela, da bo avtor dobil povrnjene potne stroške, da bo SAZAS izplačeval honorarje, ljudje pa bodo poslušali ali ne.
Ampak ravno to je težava, zmagovalne skladbe se ne vrtijo ...
Vprašanje je, kje se ne vrtijo. Na našem radiu veljajo zelo stroga merila. Primer je, da se pesem Narodnozabavni rock ni vrtela, ker ni dosegla povprečja, ki je predviden za glasbeno doktrino Vala 202. Dobro je, da ne vrtiš zadev, ki so podpovprečne. Ampak težava povprečja je statistični vzorec. Kot pri povprečni plači v Sloveniji, ki je recimo tisoč evrov neto, ampak problem je, ker 70 odstotkov ljudi nima te plače. Povprečni okus v Sloveniji je slab, hudič pa je, da ima 90 odstotkov ljudi podpovprečen okus, in če se njih znebiš, se znebiš večine poslušalcev. Zato je radijskim postajam težko, na eni strani imeti imidž, da vrtiš dobro glasbo za pet ljudi, ali pa se prepustiti in imeti 90 odstotkov poslušalcev. To neskladje je umetnost, kako zadostiti enim in drugim. Če bi to vedel, bi bil direktor Vala 202.
Kaj sicer zdaj počnete, ko ni oddaje Hri-bar?
Radijskih projektov imam čez 40, vse sem tudi avtorsko zaščitil, zanimanja za te projekte ni. Imam tudi televizijske projekte, približno enako število, zanimanja ni. Sicer se ukvarjam s projektom Heroji za vse čase, kako bi prodrli na tuji trg. Naredil sem otroško oddajo, ki sem jo že ponudil TVS, in v prihodnjih sedmih letih pričakujem odgovor, ali jih zanima.
A za televizijske projekte bi zdaj na TVS morali imeti več posluha, razvedrilni program je znova prevzel Vanja Vardjan, s katerim se dobro razumeta.
Z Vanjo se zelo dobro razumeva, a z ljudmi, s katerimi se zasebno dobro razumeš, se ne razumeš najbolje poslovno. Neki projekt je dober izgovor, da zabiješ štiri ure. Jaz rečem, da imam eno stvar, in on reče super, naj se oglasim naslednji teden. Nato naslednji teden jaz pozabim in on reče, saj je še čas, bova pa čez dva meseca, in tako se stvar nikoli ne uresniči. Med prijatelji je še slabše. Po drugi strani pa mi je najlepši odgovor dal nekdanji urednik Radia Slovenija Franček Rudolf, ko sem prišel k njemu z usnjeno torbico, polno radijskih projektov. Vprašal me je, ali so to dobri projekti, in rekel sem, da so. Vprašal me je, ali jih bodo ljudje poslušali, in sem rekel, da jih bodo. Potem je rekel, da takih projektov ne mara, ker ima rad projekte, ki jih nihče ne posluša in zato tudi nihče ne komentira, in to pomeni, da je mir. Ta resnica je zelo prisotna v naši hiši.
Kaj se dogaja z animirano serijo Hribovci, ki so jo napovedovali za jesen?
Ne vem, jaz sem samo eden tistih, ki posojajo glas, lahko pa povem, da ta serija ni zelo enostavna. Je izjemna politična satira, in če bi to želeli uskladiti z grafiko, bi bili stroški ogromni. Zato je avtor Bojan Krajnc dobil drugo idejo, da se ne bi izgubil stik z animatorji, in sicer kviz, ki bi bil tehnično manj zahteven, in zdaj se pogovarjajo o tem kvizu. Težava je, da posebne želje po politični satiri pri tistih, ki odločajo, ni, gledalci pa imajo to radi. Če me bo Bojan povabil, bom sodeloval, je pa res, da tudi moji fantje znajo vse moje glasove.
Boste gledali oddajo Misija Evrovizija? Vodi jo produkt vaše imitatorske šole Klemen Slakonja?
Upam, da se bo Klemen odrezal in da oddaja ne bo šla v trivialnost resničnostnih šovov. Čeprav tudi šovi, kot je Slovenija ima talent, na katerih nekdo pokaže, kaj zna, ne morejo biti nikoli slabi, to je drugače kot Kmetija in Big Brother.
