Tiskane izdaje
Drevi bo občinstvo še zadnjič napolnilo Gallusovo dvorano ljubljanskega Cankarjevega doma, da bi prisluhnilo festivalu šansona.
Na teh večerih so se zvrstili različni izvajalci, tako geografsko kot generacijsko, in ponudili različne vpoglede, kaj vse je in kaj bi lahko bil sodobni šanson; od swinga do rapa, od zlate dobe slovenske popevke do sodobnih kantavtorjev. Festival je vsa leta z ekipo skrbno pripravljala Vita Mavrič, ki napoveduje odhod.
Kakšno je bilo zadnje slovensko desetletje za šanson?
To so bila dobra leta. Ponosna sem tako na La Vie en Rose kot na številne izvrstne avtorje, interprete ... Saj skoraj ne vem, kdo je bil večji entuziast! Trudili smo se, da bi bil festival širokega glasbeno-literarnega značaja. Spremembe so bile na neki način posledica lastnega razvoja. Festival je na stežaj odprl vrata vsem, ki imajo kaj povedati, raziskal in dotaknil se je klasikov šansona, glasbenega teatra, kantavtorjev, najboljšega iz sveta slovenske popevke, klasikov in sodobnih pesnikov, žanrskih odmikov v jazz, etno ...
Predstavljali ste tudi mlade in neuveljavljene glasbenike.
Res je. To je bil osnovni motiv. Slovenija je po mojem neizčrpen vir izvirnih in zanimivih ustvarjalcev.
Kar nekaj večerov ste namenili slovenskim ustvarjalcem: Bojanu Adamiču, Mojmirju Sepetu in Juretu Robežniku.
Lani pa Franetu Milčinskemu - Ježku, ob njegovi stoletnici. Tematski večeri so se mi prav tako zdeli nujni. Znanje in veščine morajo potovati iz generacije v generacijo.
Slovenci smo imeli in še imamo kar nekaj odličnih avtorjev pa tudi izvajalcev popularne glasbe, ki bi jo lahko uvrstili med šanson.
Ko izpostavim enega, zapostavim drugega in to se mi ne zdi prav. Tudi sicer se mi zdi ta umetna delitev nepotrebna. Na popularno glasbo in šanson, ki pa naj ne bi bil popularen, ali kako?
Je šanson rahlo pozabljena klasika, ki izvira iz Francije?
Šanson je po eni strani več kot sto let stara klasika, ki je šla skozi različne razvojne faze. Pravzaprav je bila iniciacijska razvojna faza precej dolga, zanjo je bilo značilno izjemno kroženje novih idej v glasbi in umetnosti nasploh. Tako rekoč po vsem svetu so se mešali vplivi, rojevale nove oblike, novi žanri, ki so sproti dobivali imena. Francoski šanson je postal sinonim za šanson, a ne smemo pozabiti, kako močan je bil tudi nemški vpliv. Predvsem pa je šanson, ko je dobil svoje ime, ostal živa umetnost. Obstajal bi tudi brez Édith Piaf, a brez nje zanesljivo nikoli ne bi bil takšen, kot je.
Prav letošnji La Vie en Rose bo posvečen stoti obletnici rojstva Édith Piaf in bo hkrati presek minulih let festivala. V teh letih se je nabralo kar nekaj presežkov, mar ne?
Na srečo je vse shranjeno v arhivih RTV Slovenija. Morda je največji presežek vseh teh let ta, da nam je uspelo ohraniti tisto najboljše. Da to ni tako samo po sebi umevno, dokazuje primer Ježka. Nekaj njegove zapuščine je izgubljene, nekaj so jo rešili v zadnjem trenutku, nekaj je bilo odkritega v tem času ... Glede posameznih presežkov pa ... ti vedno nastanejo spontano, kot posledica dolgoročnega dela. Ne načrtuješ jih, preprosto se zgodijo. In ko si jim priča, je čudovito.
Tudi letos boste imeli zanimive goste.
Veliko jih bo, saj bo letošnji dogodek vendarle v osnovi prelet skozi zadnjih petnajst let festivala. Trije gostje so iz tujine, in sicer francozinja Chris Mouron, ki bo reinkarnirala Jacquesa Brela, iz Zagreba prihaja odlična igralka in vrhunska pevka Jasna Bilušić v vlogi Édith Piaf, Rade Šerbedžija pa je zadnji hip odpovedal udeležbo.
Gotovo se je v teh letih nabralo zanimivih anekdot.
Leta 2005 sem prosila Jureta Ivanušiča, da me zamenja, ker sem bila v času festivala tik pred porodom. Predhodno sem, kot vedno, pripravila program in skušala prepričati Marka Breclja, da odpoje dva songa s kultnega albuma Cocktail. Mislila sem, da sva se dogovorila.
Jure je napovedal Cocktail, Marko je prikorakal na oder z ogromnim kovčkom, vzel iz njega fotoaparat in najprej pofotografiral občinstvo, vzel v roke kitaro in jim naznanil, da si je premislil. Odpel je seveda nekaj povsem drugega od songov iz Cocktaila. Občinstvo ga je sprejelo z navdušenjem. Brecelj je pač Brecelj.
Že skoraj ponarodele anekdote imam tudi o Šerbedžiji. Vsakič se ne morem načuditi, ko mu uspe med selitvami iz države v državo na zemljevidu najti Ljubljano. Potuje z enega konca sveta na drugi, večkrat tudi brez mobilnika, iskali in izgubljali smo ga že po letališčih, vedno na veliko improvizira. Tokrat se očitno ni izšlo.
Zakaj ste se odločili, da bo to zadnji večer La Vie en Rose?
Café teater smo že ugasnili in zdaj je na vrsti še festival La Vie en Rose. Z obema smo sooblikovali naš kulturni prostor. Arhiv je shranjen v Nuku, ostali bomo prisotni kot produkcijsko telo, ne bomo pa več redno delovali. Moja pot je prehojena, delo dokončano in temu nimam več kaj dodati. Predajamo štafetno palico drugim, a močno dvomim, da se bo našel kdo, ki bi bil dovolj nor, da bi hotel prevzeti nase to breme v organizacijskem, produkcijskem in umetniškem smislu. To pomeni predvsem pustiti svoj ego pred vrati in se predano posvetiti drugim.
Svoj zadnji album sem izdala pred devetimi leti. To vam pove dovolj. Če se slučajno kdaj vrnejo časi, ko bo dobra glasba tudi popularna, bodo imeli bodoči ustvarjalci kje jemati in nadaljevati. Arhivi so polni, bogati in živi. Scena pa zelo vitalna. Upam, da smo tudi s festivalom La Vie en Rose delno pripomogli k temu.
Katere so prednosti take zasebne kulturne produkcije in katere so pomanjkljivosti?
Oboje, tako prednost kot pomanjkljivost, je, da smo bili dobri tam, kjer je najtežje in gneča najmanjša. To pomeni biti nekje med množičnostjo in institucionalno umetnostjo. Z malo dobre volje lahko kakovost postane množična, a žal je tudi obratno. Še posebej v času krize, ko se institucije zapirajo vase, ministrstva in občine prav tako, kot da se ne bi ravno v tej zlati sredini dobivala bitka, ki bi jo morala biti kulturna politika.
V dvajsetih letih sem producirala trideset predstav, ne pomnim več, koliko koncertov, kabaretov, pogovornih in literarnih večerov, in še festival La Vie en Rose. Preorali smo marsikatero ledino. Če si po vsem tem po dvajsetih letih Café teater ni zaslužil vsaj minimalne redne podpore in primernih prostorov, skratka, svojega miniaturnega odra, je tudi zato čas za slovo ali pa vsaj globok premislek in premor. No, vidite, to pa je največja pomanjkljivost take produkcije. Pa nam ni za ničimer žal in prav nič ne 'jamramo', le do konca ulice smo prispeli in se želimo posloviti športno, na vrhuncu!
