Yasmin Levy je žalost naredila za umetnico

Izraelska pevka bo predstavila izročilo ladino pesmi.

čet, 25.02.2016, 12:00

Zvečer bo v Linhartovi dvorani­ ljubljanskega Cankarjevega­ doma na razprodanem koncertu­ nastopila nekronana­ kraljica sefardske glasbe Yasmin Levy, ki živi in ustvarja v Jeruzalemu in velja­ za eno najuspešnejših pevk z Bližnjega vzhoda. Ko je leta 2000 izdala prvenec Romance & Yasmin, je bila na BBC Radio3 izbrana za novinko leta, nagrajen je bil tudi njen drugi album La Juderia. Izjemna je v sodobnih interpretacijah srednjeveških ladino pesmi, ki jih prepleta z andaluzijskim flamenkom in starodavnimi zvoki Perzije. Njen zadnji album iz leta 2014 nosi naslov Tango. V pogovoru nam je razkrila, da se je šele v tangu resnično našla.

Razprodali ste dvorano­ našega najprestižnejšega kulturnega centra. Očitno ste zelo zanimivi za slovensko občinstvo.

Prav zanima me, kakšno je to občinstvo. Bila sem zelo vznemirjena, ko sem dobila povabilo v Slovenijo, kjer sem prvič. Z veseljem mu bom prenesla ljubezen in predstavila zgodbo svojega življenja, svojo glasbeno pot. Komaj čakam, da vidim, kako se bo občinstvo ­odzvalo.

Vaš preplet židovske glasbe s španskimi in arabskimi vplivi govori precej drugačno zgodbo, kot jo govorijo politiki. Je glasba še vedno univerzalni jezik človeštva?

Naj vam povem zgodbo.

Pred dvema letoma sem nastopila v londonskem kulturnem centru Barbican. Na koncert je prišel tudi mlad Iračan, ki živi v Londonu. Po koncertu je odšel domov in napisal pismo mami, da je bil na koncertu Yasmin Levy in da ne bo nikoli več ista oseba, kot je bil prej. Pa ne zaradi moje fantastične izvedbe ... Odraščal je z zavestjo, da mora sovražiti Žide in Izrael. Ko je videl izraelsko Židinjo, torej mene, in se je pokazalo, da sem povsem prijazna oseba, sem mu podrla predsodke, v katerih so ga vzgajali. To se je zgodilo zaradi glasbe.

Vaši starši so pomembno vplivali na vašo glasbeno osebnost.

Seveda, saj sem hči dveh pevcev. Oče je pred smrtjo izrazil željo, da bi se vsi njegovi otroci naučili igrati klavir s petimi leti. Zdaj se to prenaša tudi na vnuke, ki prav tako igrajo klavir. Smo zelo glasbena družina. Vendar pa je od vseh nas zahteval, da imamo normalen poklic, da smo zdravniki, odvetniki, inženirji ..., da imamo službo, kar je značilno židovsko razmišljanje.

Dolgo sem delovala v duhu očetovega pričakovanja in se izogibala temu, da bi bila pevka. Ko sem dopolnila 22 let in spoznala, da očeta in njegovega vpliva ni več, se je vse spremenilo. Nekako sem se osvobodila tega pritiska, saj sem ugotovila, da moram biti zvesta sebi, ob hkratnem velikem spoštovanju do očeta.

Po eni strani mi je otežil pevsko pot, po drugi strani pa sem pevka ravno zaradi njega.

Posneli ste album tanga. Ste odkrili veliko strasti v tem ­glasbenem slogu?

Ko boste zvečer prišli na koncert, boste na odru videli strastno in dramatično žensko. Sem poosebljena drama in žalost. Žalost je moje veselje. Ko sem žalostna, sem vesela, saj ustvarjam iz žalosti. Žalost me je naredila umetnico.

Leta in leta so me spraševali, zakaj sem tako otožna, tako žalostna. Ko sem odkrila tango, sem našla sebe, sem našla dom. Ni se mi več treba nikomur opravičevati, lahko sem taka, kot sem, in s tem sem povsem zadovoljna.

Tango je vsa moja drama, melanholija in strast.

Koliko je ohranitev ladino jezika pomembna za Žide? Je ladino v Izraelu v vsakdanji rabi?

Je, vendar vse manj, saj so tisti, ki govorijo ladino, starejši od sedemdeset let in hitro umirajo. Izhaja kar nekaj publikacij in revij v ladinu, vendar ga moja generacija ne govori več. Žal bo, kot kaže, čez dve generaciji ta jezik v vsakdanji rabi izumrl. Tudi sama ne govorim ladina, govorim špansko.

V Izraelu so vsi napisi v hebrejščini, tako da ne moreš kupiti mleka z napisom v ladinu. Verjamem pa, da bo jezik še naprej živel v ­ladino pesmih.

Zgodovini sefardskih in aškenaških Židov sta precej različni. Je različna tudi njihova glasba?

Glasba Aškenazijev je zelo lepa in vsebuje veliko bolečine. Menim, da mi, sefardski Židje, prepevamo žalostne pesmi z močnim odtenkom veselja. Naša zgodovina je zelo težka in polna trpljenja. Humor je našim prednikom pomagal preživeti vsakdanje življenje. Zato prenašamo ves ta humor in veselje v glasbo.

Ali kulturne razlike med sefardskimi in aškenaškimi Židi povzročajo težave v Izraelu?

Vse manj, saj je čedalje več mešanih porok, tako da smo vsi postali Izraelci. Seveda pa boste našli razlike, saj sta to dve različni mentaliteti. Sefardski Židje so bolj topli in veseli, saj so se navzeli sredozemskega duha. Aškenaški Židje pa so bolj hladni in zadržani.

Kaj menite o tem, da je čedalje manj umetnikov pripravljenih nastopiti v Izraelu zaradi politike te države do Palestincev na okupiranih ozemljih Palestine?

To me žalosti in menim, da ni prav. Vam bom povedala, zakaj.

Pred časom so me povabili, naj nastopim v Turčiji. To je bilo v času turško-izraelskega konflikta zaradi napada izraelskih posebnih enot na turško ladjo, ki je prevažala pomoč palestinskemu ljudstvu v Gazi. V Turčijo me je povabil istanbulski župan. Doma so me na ulici pogosto spraševali, ali bom šla, oziroma me prepričevali, naj ne grem. Vseeno sem šla, ker sem hotela, da me istanbulsko občinstvo vidi kot predstavnico mojega naroda, ki ni političarka, kot nekoga, ki ljubi. Naklonjenost in ljubezen, ki sem ju bila takrat deležna od občinstva in organizatorjev v Istanbulu, sta nekaj najlepšega, kar sem lahko dobila nazaj.

Če bi drugi privolili v kulturni bojkot in nehali nastopati v Izraelu, bi se izgubil še zadnji glas razuma in miru, ki skuša preglasiti nasilje. Na umetnikih je, da gradimo mostove, ki povezujejo, ne glede na zidove, ki ločujejo in jih gradijo politiki in vojska.

Prijavi sovražni govor