Za Abbadom bodo jokali

Dirigent Claudio Abbado je imel Ljubljano rad, čeprav je prišel k nam samo trikrat, a je imel tu prijatelje, sodelavce, znance.

Objavljeno
21. januar 2014 09.05
Posodobljeno
21. januar 2014 11.00
Marijan Zlobec, kultura
Marijan Zlobec, kultura

Claudio Abbado (1933-2014) je vedel, kakšen je glasbeni utrip Ljubljane. Fasciniralo­ ga je, kako je mladi Mahler v Ljubljani­ dirigiral tako velik ­operetni in operni repertoar.

V Ljubljano, na koncert v Slovensko filharmonijo, je leta 1977 prišel z Londonskim simfoničnim orkestrom. Izjemna energija, maksimalen angažma, na koncu za dodatek koncerta Tibaldova smrt iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva. Po koncertu sem ga obiskal v garderobi. Vprašal sem ga, ali je po tako napornem koncertu kaj utrujen, pa mi je prostodušno odvrnil: »Glasba me nikoli ne utruja!«

Potem je prišel v Križanke z londonskim Bachovim­ orkestrom. Imeli so težave z intonacijo orgel in so morali vsi godalci nekoliko znižati strune, kar je med polnoštevilnimi­ gledalci vzbudilo pomisleke, češ, kaj se dogaja. Potem je prišel le še z Mladinskim orkestrom Gustava Mahlerja; Gallusova dvorana še ni imela sedanje akustične školjke, dvorana ni bila razprodana, kar je vzbudilo polemike, češ, pride k nam tako slavni dirigent, mi pa ne napolnimo Cankarjevega doma. A on je bil zadovoljen. Spominjam se, da smo vsi z Abbadom govorili italijansko in on se je čudil.

V tujini sem Abbada prvič videl leta 1970 na Bergovem festivalu­ v milanski Scali; dirigiral je Wozzecka.­ Težka predstava, hud izziv za Milančane, ki jim je sicer kot tam rojeni meščan pripadal z vsem srcem. Potem smo se srečevali zlasti na Dunaju in v Salzburgu, dvakrat v Firencah. Vedno sem ga vprašal, ali lahko naredim kakšno fotografijo, in vedno je pristal. Le brez bliskavice. Nastalo je na desetine unikatnih reportažnih fotografij in vedno je vprašal, kaj je novega v Ljubljani.

Nekaj posebnega je bilo srečanje ob koncertu sijajne kompozicije Arnolda Schönberga­ Gurrelieder­ v zlati dvorani Musik­verein, ko je bila solistka tudi Marjana Lipovšek. Tedaj je osebno dramo doživljala legendarna črnska sopranistka Jessye ­Norman, ker je zbolela in obležala v hotelu. Po koncertu sem ga obiskal v garderobi, malo sva poklepetala, naredil sem nekaj posnetkov, potem pa so prišli organizatorji:

»Maestro, občinstvo še vedno ploska, pojdite še enkrat v dvorano!« Oder je bil že prazen, samo on in navdušeno občinstvo, ki si je zaželelo še enega poklona!­ Isto se je ponovilo lani na Majskem glasbenem festivalu v Firencah. Presenetil je z Verdijem, s Te Deumom, zadnjo kompozicijo iz Quattro pezzi sacri, ko je zbor razdelil tako, da je leva polovica­ gledala v levo stran, desna pa v desno. »Dosegel je skrajni pianissimo katedralne oddaljene odmevnosti, kot da bi pevci stali v neki cerkvi sto metrov daleč«, sem zapisal v članku. Po koncertu so ga organizatorji hitro spravili mimo navdušenih glasbenikov v avtomobil; za pogovor ni bilo več energije.

Posebno doživetje je bilo v Firencah po zadnji predstavi Straussove Elektre, ko je v vlogi Klitajmnestre prav tako nastopila Marjana Lipovšek in je bilo petnajst minut stoječih ovacij. Po predstavi me je navihano vprašal: je bil orkester preglasen? Orkester­ je v Elektri vedno preglasen, ­maestro, odvrnil pa je, da je pazil, da ne bi pevcev preveč preglasil ...

V Salzburgu smo prav tako imeli več srečanj, še posebej je bil vesel, ko je spoznal, da je na koncert, na katerem je bila v Mahlerjevem ciklu Pesmi za umrlimi otroki solistka Marjana Lipovšek, prišla iz Ljubljane tudi njena sestra Metka. Potem smo klepetali. Abbado je kot Milančan vozil, vsaj po mojem občutku, ne pa poznavanju, precej staro alfo, jasno, da rdeče barve in milanske registracije.

Takrat me je vprašal, kako je igral Milan; priznam, da nisem vedel. V Salzburgu mi je bila najbolj všeč njegova predstava Bergovega Wozzecka, manj Boris Godunov, ki pa je bil boljši v dunajski Državni operi, kjer so bile odlične še Hovanščina, Wozzeck,­ Potovanje v Reims ...

Menda je bil socialist, levičar, morda celo blizu komunistom, vsekakor se je boril za vrednote glasbene kulture in proti vsem, ki so jo ovirali. Zlasti politikom, tako milanskim kot dunajskim, berlinskim (od povsod je moral oditi), pa v Italiji še državnim, rimskim. Ko je zbolel za rakom na črevesju, je postal še bolj občutljiv interpret; njegova leva roka je bila magnet za vse zvokovne odtenke, izraz srca in duše.

Pred dnevi je televizijski program Mezzo predvajal njegovo interpretacijo Mahlerjeve Devete simfonije. Na koncu kar dobro minuto ni hotel spustiti rok in občinstvo je strmelo in podoživljalo duhovno globino odhajajočega Gustava Mahlerja v popolni tišini in skoraj v temi, ker je dal skoraj povsem ugasniti luči. S tem se je od mene poslovil in mi zapustil svoj neizbrisni spomin. Za njim bodo jokali bolj kot za mnogimi, čeprav velikimi glasbeniki.