Tiskane izdaje
Glasbeni menedžerji, agenti, organizatorji, programski selektorji, lastniki klubov in predstavniki kulturnih centrov iz Evrope – vsi z afiniteto do jazzovske glasbe, so se četrtič, tokrat v največjem številu, zbrali v Ljubljani. Cankarjev dom je namreč gostil konferenco evropskega jazza.
Na srečanju European Jazz Network (EJN), torej Evropske jazzovske mreže, je 120 rednih članov že prvi dan za zaprtimi vrati zasedalo in razsojalo o svojih preteklih aktivnostih ter se usklajevalo o prioritetnih nalogah v prihodnjem četrtletju. Mreža glasbenih profesionalcev je namreč namenjena povezovanju v skupne projekte in snovanju novih menedžerskih in programskih smernic za evropske jazz festivale.
V naslednjih dveh dneh so s pridruženimi udeleženci prisluhnili govorcem – glasbenikom, ki so jim iz lastne izkušnje izpričali svoje videnje sveta, umetnosti in glasbenega biznisa. O tem, kako je z glasbo prehajal meje – geografske in tiste v glavah, je govoril libanonski glasbenik Rabih Abou-Khalil, malijska pevka in aktivistka Rokia Traoré je spregovorila o svojem prizadevanju za glasbeno izobrazbo otrok v Afriki in pomembnosti ohranjanja glasbenozgodovinskega spomina in stika s tradicijo, srbski pianist Bojan Z pa je načel temo, kako lahko umetnik gradi mostove med skupnostmi.
Prav take zgodbe evropskih glasbenikov so zanimale italijanskega avtorja in poznavalca zgodovine jazza Francesca Martinellija in s finančno pomočjo EJN jih je zadnja leta zbiral in strnil v knjigo Zgodovina evropskega jazza. Povedal je, da je hotel vzpostaviti organski preplet razvoja jazza v Evropi od začetkov do leta 2000. »To je poklon umetnikom, rojenim v Evropi, ki so vztrajali v nemogočih razmerah, pod totalitarnimi režimi, cenzuro in v finančni negotovosti. Želim si, da bi bilo njihovo delo bolj prepoznano,« je povedal.
S pomočjo regionalnih in lokalnih poznavalcev scene je lokalna produkcija iz posamezne države predstavljena skozi prizmo političnih in ekonomskih razmer določenega časa. Kaj jazz v določeni državi naredi posebnega? Kakšen je odnos države do glasbene izobrazbe, radia, festivalov, lokalne tradicionalne glasbe? je zanimalo pisce knjige. Med njimi je bil tudi Mladen Mazur, hrvaški jazzovski kritik in zgodovinar (do leta 1981 tudi umetniški vodja mednarodnega jazz festivala na Bledu in kasneje v Ljubljani), ki je prispeval tudi slovensko jazzovsko zgodbo. Na šeststo straneh je uvrščena v razdelek eksjugoslovanskega jazza. Zajetno delo, ocenjeno na 190 evrov, je trenutno v fazi zadnjih uredniških popravkov, izid pa pričakujejo maja prihodnje leto.
Po predstavitvi knjige je predsednica EJN Ros Rigby dejala, da upa, da bo knjiga Zgodovina evropskega jazza odgovorila na vprašanje, ki ji ga zastavljajo mnogi: Kaj sploh je evropski jazz? To smo se ves čas spraševali tudi mi, saj ima nesrečni termin jazz že tako dovolj težav čez lužo (kjer ima za Afroameričane pejorativen prizvok in se nekateri zavzemajo za preimenovanje te glasbe v Black American Music), da bi ga geografsko oziroma tržno pogojeno v stilu nemški jazz, belgijski jazz, norveški jazz ... zamejevali še v Evropi. Pokazalo se je, da je na zastavljeno vprašanje praktično nemogoče dobiti enoznačni odgovor, in to je tema za nov članek.
Jazz in kvote
Konferenca Evropske jazzovske mreže (ali je morda bolj prav Mreže evropskega jazza?) je pokazala, da terminološke zagate niso edino, kar pesti jazzovsko sceno. Tretji dan so se delegati prerazporedili v delovne skupine, da bi med seboj delili ekspertize na različnih področjih. Teme debat, ki so potekale vzporedno, so bile: vztrajamo pri socialni vključenosti, zaščita glasbenega ekosistema, jazz in mladi, vključevanje občinstva prek videa in prenosa v živo ter ravnovesje med spoloma v glasbi. Za to rastoče socialno gibanje se v jazzu zavzema izpostava, imenovana Europe Jazz Balance (česar ne bomo prevajali), ki festivalskim organizatorjem in programskim snovalcem ponuja napotke in trike s sloganom »uravnoteženost med spoloma je dobra za posel«.
Jazz je namreč glasba, v kateri z naskokom prevladujejo moški, in na evropskem tržišču se je izoblikovalo več iniciativ za zvišanje ženskih kvot. Na Danskem, kjer je bilo razmerje med spoloma na jazz festivalih 80 : 20 v korist moških, se je stanje popravilo, odkar tam poteka poletni jazz camp za deklice. V Veliki Britaniji za to skrbi fundacija PRS, v Nemčiji je saksofonistka Nicole Johänntgen ustanovila SOFIA (Support Of Female Improvising Artists), mednarodni program za podporo jazzistkam na področju improvizacije in samoupravljanja. Prisotne glasbenice so potrdile, da jim v moškem svetu ni lahko. Raziskave članov mreže kažejo, da deklice prej odnehajo v glasbenih šolah in da vzgoja, ki jim vsadi v srce zanesljivost, zmernost in odgovornost, vpliva na njihove sposobnosti glasbenega improviziranja.
Moški si (tudi zaradi vzgoje) upajo več tvegati. Toda v pogovoru o rastočem socialnem gibanju je tokrat moški del zbora (mimogrede: v manjšini) presodil, da je zadeva kot ples po minskem polju. V želji po čim večji programski raznolikosti v glasbeni industriji je delovna skupina ta dan sprejela osnutek manifesta o uravnoteženosti med spoloma in se dogovorila, da bo na festivalih in v klubih poskusila uveljaviti pravilo 50 : 50 oziroma bo ta odstotek sproti prilagajala razmerju kvalitete in kvantitete na terenu.
Zanimivo je, da sta bila na konferenci spola precej uravnotežena, česar ne bi mogli trditi za nacionalnosti, kaj šele za rase. Morda bi se bilo treba v bodoče pogovoriti tudi o drugih kvotah.
Slovenska kakovost in raznolikost
Karavana jazzovskih profesionalcev se sicer vsako leto snide na sejmu Jazzahead v Bremnu pa tudi na drugih shodih po svetu. »Bila sem na Jazzaheadu, ampak tam je tri tisoč ljudi, ki prodajajo, in le tristo, ki kupujejo, in do teh je zelo težko priti. Na tej konferenci je obratno. Med približno tristotimi delegati je morda le trideset takih, ki promovirajo konkretne glasbenike. Ozračje je bolj sproščeno in posle je lažje sklepati,« je med obedom v drugem preddverju Cankarjevega doma povedala finska glasbena menedžerka Hannele Kalske.
Priložnost, da se pokažejo in dokažejo pred tako eminentnim občinstvom, je dobilo tudi sedem slovenskih glasbenikov. Splošni vtis o slovenskem showcasu je strnila izjava nemškega programskega vodje Stadtgarten Jazzhaus Reinerja Michalkeja, ki je pohvalil kakovost, raznolikost in raven predstavitve naših glasbenikov. Nekaj članov EJN se je že izrecno zanimalo za nastope Slovencev v svojih državah. Artbeaters so navdušili Angleže, ki so se zanimali, ali bi jih lahko priporočili za nastop na angleških festivalih, dobili so tudi ponudbo za klubski nastop na Madžarskem. Teo Collori je s projektom Momento Cigano dobil povabilo na švedski jazz festival prihodnje leto, zanje se je zanimal tudi avstrijski agent. Dober odziv na svoj solistični nastop je dobil tudi Kristijan Krajnčan, ki si je izmenjal vizitke s Portugalci, Angleži in Belgijci. »Ko te nekdo že sliši, je lažje navezati stik in se konkretneje pogovarjati naprej,« je povedal.
Kako resne so ponudbe, se bo pokazalo kmalu, dotlej pa uspešnosti konference ne moremo soditi zgolj po visoki udeležbi povabljenih delegatov s plačano nastanitvijo in hrano, ampak bomo o uspehu ljubljanskega srečanja lahko govorili šele čez nekaj let, ko bodo dognanja, manifesti, povezave in dogovori z glasbeniki implementirani ter manifestirani v programskih smernicah festivalov in klubov.
