Tiskane izdaje
Legendarni pevec Zdravko Čolić se v petek po sedmih letih vrača v mariborsko dvorano Tabor. Slovensko občinstvo bo lahko prisluhnilo njegovim uspešnicam, kot so Gori vatra, Ti si mi u krvi, Pusti pusti modu, Pjevam danju, pjevam noću, Kao moja mati, Čija je ono zvijezda, Stanica podlugovi, in uspešnicam z zadnjega albuma Vatra i barut, kot sta Esma in Zar se nismo shvatili. Za Delo je spregovoril o nogometu, igranju Kekca in Vučka, prvem honorarju, cenzuri, festivalih, podjetju Kamarad z Bregovićem v Domžalah in o Titu.
Kot otrok ste imeli raje šport kot glasbo. Kaj vas je usmerilo v glasbo?
Kot fantiča me je pritegnil nogomet. Pri nogometnem klubu Željezničar sem bil celo vratar. Hkrati sem se učil igrati kitaro in note ter različne pesmi so posluhu. Sprva so to bile sevdalinke, povzete po Radiu Sarajevo. Ko sem nekoliko odrastel, sem se učil italijanskih pesmi, ki so bile na San Remu, ter tistih z Radia Luxembourg, ki je takrat edini predvajal svetovne uspešnice.
Prehod se je zgodil takole ... Bil je neki strašansko pomemben mestni nogometni turnir na Grbavici, kjer sem bil vratar. Takrat sem zagledal strica Ivana Barića, mojega učitelja kitare, ki je bil na poti k meni domov. Bil sem v klasični dilemi, ko sem se moral odločiti. Nato je prišel še brat in mi rekel, da me učitelj kitare čaka doma. Odločil sem se in šel na učno uro kitare, pa ne le zaradi učitelja, temveč ker sem se res hotel naučiti igrati kitaro.
Precej sem se ukvarjal tudi z atletiko, ki je bila takrat popularna. Veliko smo tudi lezli po planinah okoli Sarajeva. Ko je bila olimpijada v Sarajevu, sem pel vokal Vučka v risankah, drl sem se: 'Sarajevooo'. Šport in glasba sta mi bila vedno zelo blizu, vendar je usoda obrnila moje življenje, kakor ga pač je.
Bili ste tudi igralec v Pionirskem gledališču, kjer ste igrali v predstavi Mojca in Kekec. Se spomnite, kako je to bilo?
Da, bil sem Kekec. Otroško gledališče mi je dalo veliko pa tudi tisto najpomembnejše – kako se znebiti treme. To se je zgodilo v osnovni šoli zaradi učiteljice našega dramskega krožka. To kratko obdobje mojega življenja je bilo prav posebno. Ko sem bil nedavno v Sarajevu, sem dobil nekaj fotografij s te predstave, na katerih je pisalo Zdravko Čolić - Kekec. Seveda se nisem prepoznal.
Glasbeno kariero ste začeli na terasi turističnega naselja Baošići v Boki Kotorski.
Prvi honorar sem prejel v kraju Bijela v tem naselju, kjer smo imeli vikend. Tam je bilo neko tekmovanje in sem nastopil kot Sarajlija, ki v Titogradu, sedanji Podgorici, ni imel pravice do nadaljnje kvalifikacije. Uspelo pa mi je dobiti polovico druge nagrade. To je bilo za nas, ki smo prišli iz Sarajeva z avtoštopom in sendviči, dovolj denarja, da smo se odpeljali z vlakom do Dubrovnika, kjer smo si privoščili kosilo in sladkarije in se odpeljali do Sarajeva. Ostalo je še toliko denarja, da sem lahko častil prijatelje v lokalnem grilu pri gimnaziji.
Ko ste peli šlagerje, ste si besedilo včasih tudi izmislili, mar ne?
Znal sem veliko pesmi, vendar vseh besedil res ne moreš znati ... Takrat smo se večinoma učili pesmi tako, da smo jih poslušali na radiu. Zapisali smo jih po posluhu in kdaj kaj spremenili, kaj pa si tudi izmislili. Vendar je morala biti melodija prepoznavna ter imeti dober refren.
Šele s sarajevsko zasedbo Ambasadori ste postali pravi pevec. Vaša glasba je bila soul in rhythm and blues. Kako je bilo to pogodu vam, ki ste se učili peti ob italijanskih šlagerjih?
Ambasadori so bili sprva vojaška glasbena skupina, ki je nadaljevala igranje v civilu pod vodstvom Slobodana Vujovića. Imel je rad soul in rhythm and blues, mi pa smo bili navdušeni nad skupinami, kot sta bili Chicago in Blood, Sweat and Tears, ter nad soulom Jamesa Browna, Wilsona Picketta in Percyja Sledgea. Takrat smo preigravali glasbo, ki je bila v Jugoslaviji redko izvajana, saj je bilo le nekaj takih skupin. Mogoče Elipse iz Beograda, pa ljubljanski Mladi levi ...
Naslednji korak je bil v progresivni rock skupini Korni grupa v Beogradu. Pesem Gospa Mica gazdarica vas je spravila v težave. Kaj se je zgodilo?
To je bil singel s tremi pesmimi, poleg te sta bili še Kukavica in balada Pogledaj u nebo. Sporna pesem Gospa Mica gazdarica je imela nekaj, česar zdaj ne bi niti opazili. Takrat je cenzura gledala na vsako podrobnost. V pesmi mladenič živi pri gospe Mici in zapojem, da ga vsako jutro obišče v sobi, mu prinese kavo in jogurt ter ga potem neko noč vzame v posteljo. Takrat je bilo to besedilo očitno nespodobno. Na ovitek so dali nalepko 'Prepovedano za mlade'.
Zdaj bi bilo kaj takega seveda nemogoče.
Pri Korni grupi nisem bil dolgo, le še nekaj singlov in nastopov po Jugoslaviji smo imeli, med drugim tudi v Festivalni dvorani, ko smo nastopili na Slovenski popevki.
Nato ste se vrnili v Sarajevo in na festivalu Vaš šlager sezone 15. aprila 1972 uradno začeli solo kariero. So bili za samostojne pevce tedaj festivali edini način promocije?
Festivali so bili dejansko edini način za predstavitev popevk javnosti. Tudi pri nas so v tem obdobju festivali veliko prevzemali od vzorčnega italijanskega festivala v San Remu. Izvajala se je predvsem šlagerska glasba, bilo je tudi nekaj rocka ter kakovostnega popa, bilo je precej odličnih besedil, melodij in aranžmajev. Mnoge pesmi so postale zimzelenčki. To so bili pravi časi, ne kot zdaj, ko imaš te šove talentov, na katerih lahko nastopi skoraj vsak, prepevajo pa le tuje pesmi.
S pesmijo Kemala Montena Gori vatra ste odšli na Pesem Evrovizije leta 1973. Kako je bilo v Luksemburgu?
Kot pevca so me opazili, kasneje sem tudi podpisal pogodbo z založbo Warner oziroma WEA za Nemčijo. To je bila lepa izkušnja, pesem pa seveda ni bila primerna za Evrovizijo. Gotovo je bila Dan ljubezni skupine Pepel in kri, ki je zmagala dve leti kasneje v Opatiji, veliko primernejša.
Prvi studijski album Ti i ja ste izdali leta 1975. To je bilo leto, ko so deklice začele vreščati na vaših koncertih. Kako ste se počutili kot glasbena zvezda v socialistični družbi?
Nam je bilo kar v redu, glede na to, kako so živeli za železno zaveso. Navsezadnje smo imeli potni list, ki je odpiral vsa vrata tega sveta. Na črnem trgu je bil eden najbolj vrednih. Takrat so se pri nas tudi pojavile prve najstniške histerije. Veliko sem nastopal s Kemalom Montenom. Moj prvi nastop po uspešnici Gori vatra je bil v Šempasu na Primorskem. Tam so bile znamenite šagre. Ko sem izdal svoj prvi album, sem imel jugoslovansko turnejo s skupino Indeksi in Davorinom Popovićem. Drugo jugoslovansko turnejo sem imel z Dadom Topićem in znamenitimi plesalkami Lokicami.
V osemdesetih ste živeli v Ljubljani in v občini Domžale imeli založniško hišo Kamarad z Goranom Bregovićem.
Hotela sva biti lastnika najinih posnetkov, kar je danes običajno, takrat pa ni bilo. Ko sem jim to predlagal v glasbeni založbi v Sarajevu, so rekli, da sem nor. V Domžalah je bilo preprosto ustanoviti založniško podjetje. Takrat so bile najbolj podjetniška občina v Jugoslaviji. Razumeli so, da je intelektualno delo tudi nekaj vredno. Sicer ni bilo poceni, saj smo bili obrtniki dobro obdavčeni, so pa zelo hitro uredili vse papirje, kot je bilo treba. V Domžale me je pripeljal prijatelj Edvard Golob, ki je ustvaril Edigs. Založbo Kamarad sva z Bregovićem ustanovila kot obrtnika, s sedežem v Radomljah, v Prešernovi 14. To je bilo uradno priznanje najinemu mentalnemu delu.
Ste kdaj imeli težave zaradi pesmi Druže Tito mi ti se kunemo?
Nisem. Ta pesem je vezana na čase, v katerih smo takrat skupaj živeli. To je pesem z zagrebškega festivala rodoljubne pesmi leta 1977 in je ena od stotih pesmi o Titu, ki so nastale na takih festivalih. Po Titovi smrti so jo pogosto in povsod predvajali, po vojašnicah, šolah, podjetjih in seveda radiih. Pesem je izšla na albumu leta 1977 in šele ob Titovi smrti sem privolil, da izide tudi na singlu.
To je bilo obdobje, ko se nobena druga plošča v Jugoslaviji ni prodajala. Profesor Dubravko Majnarić, ki je bil takrat glasbeni urednik Jugotona, mi je kasneje dejal: 'Čuj, Čolić, če tebe ne bi bilo, bi mi takrat umrli od lakote.' Prodajala se je le ta plošča, vse druge pa ne, saj je umrl Tito. Mislim, da so prodali pol milijona izvodov tega singla.
Dvakrat sem tudi zapel Titu na Brionih. Enkrat na silvestrovo v pričakovanju novega leta 1979, ko je Tito še hodil. Bil sem v vojaški uniformi in sem mu čestital ter ga poljubil. Pa mi je dejal: 'Vojak, tebi ni tako slabo,' in namignil na Lokice, ki so nastopile z mano. Odvrnil sem mu smeje: 'Dobro mi je, tovariš predsednik, ni slabo.'
