Tiskane izdaje
Ko je Laibach napovedal, da bo kot prva zahodna glasbena skupina konec lanskega avgusta gostoval v Severni Koreji, sta se skladno s tukajšnjo ponarodelo razklanostjo vkopala tabor proti in tabor za. Prvi je videl gostovanje v totalitarni državi kot perverzno legitimizacijo severnokorejskega režima, pri tem pa pozabil, kaj je Laibach v osemdesetih letih počel doma. Drugi se je obnašal skorajda tako, kot da bi ga za promocijo Severne Koreje zadolžil sam Kim Džong Un, pri tem pa pozabil, kar smo se že davno naučili: kadar razpravljamo o Laibachu, je čisto vseeno, kaj oni zares počnejo, pomembno je, kaj si mi mislimo o njih. In njihov severnokorejski obisk ni imel namena provocirati režima ali z »imperialistično« glasbo uvažati vanj semen zahodne demokracije. Nasprotno, provocirati je hotel to demokracijo samo (in seveda promovirati skupino). Temu lahko rečemo zelo laibachovska gesta.
A če se je njihova turneja pri nas začela kot medijski škandal, kakšen je bil – po tridesetih koncertih – njen ponedeljkov epilog v razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma?
Kozarec penine
Če o Laibachu rečemo, da je nekakšen rock'n'politics, je jasno, da tudi njegova glasba in njena spektakelska izvedba ne moreta biti nič drugega kot kameleon, ki lahko prevzame pomene kakršnegakoli konteksta. Ljubljanski kontekst je bil kontekst pričakovanja. A zamajala ga je že pridušena filmska glasba, predvajana pred začetkom koncerta. Za tiste, ki smo dovolj stari, da je Laibach pred koncerti nad nas spuščal pasji lajež, se je to slišalo kot neproblematično uglaševanje filharmoničnega orkestra. In tistim, ki smo dovolj stari, da Laibacha (še) nismo poslušali z udobnih koncertnih sedežev, ampak stoječ na podih raznih domov svobode ali tovarniških hal, se je vse skupaj zdelo kot hi-tech zdizajniran glasbeni performans, ki ga ne končaš v kakšnem underground lokalu, ampak kvečjemu s kozarcem penine.
Skoraj dve uri trajajoč koncert z dvajsetminutnim dodatkom v dveh bisih je skupina pričakovano začela s »kaotično«, trdo laibachovsko uverturo Smrt za smrt ter Ti, ki izzivaš, enima redkih skladb, katerih izvedbo se je dalo začutiti povsem telesno, ne »le« emotivno, s tresočim sedežem pod sabo. In nadaljevala z družbenokritično mešanico z albumov WAT in Spectre. Temu, pogojno rečeno, politično aktivističnemu delu so z montypythonovsko napovedjo »in zdaj nekaj povsem drugega« sledile priredbe sladkobnih uspešnic iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, narejene za Pjongjang, zaradi katerih se je Laibach semintja slišal kot kakšen evrovizijski bend najvišje sorte. To skorajda lirično vzdušje je nadaljeval gostujoči Duo Silence (vokalist Boris Benko in pianist Primož Hladnik). S tributom letos umrlim ustvarjalcem in izrazito sugestivnima priredbama This Is Not America Davida Bowieja in Princeove When Doves Cry ter lastno glasbo za predstave Tomaža Pandurja sta pripeljala koncert na vrh. Temu baladnemu delu je potem kontrastiral »pravi«, »tehno« Laibach, z intermezzom The Whistleblowers in Dylanovo Ballad of a Thin Man, ki mu je v prvem dodatku sledil udarno všečen trojček: muzikalovska My Favorite Song, rockovska B Mashina in obvezen, remiksan Life is Life.
Za Laibach je seveda značilno, da nastopajo na izčiščenem odru, tako rekoč statično stoječi pred mikrofoni (že nekaj časa moški in ženski vokal) in sintesajzerji. Temu dominirata močno, glasno ozvočenje, zaradi katerega je bilo v ponedeljek težko razumeti besedila, in veliko platno s projekcijami simbolnega pa tudi scela abstraktnega imaginarija. Slednji je, začuda, tokrat tudi prevladoval. Vizualni spektakel seveda soustvarja natančno odmerjena, uokvirjena in »ritmična« luč, ki ves čas vključuje in slepi tudi poslušalstvo. Tega je Laibach nekajkrat ironično nagovoril. Denimo: »Želimo videti vaše roke ... Pa tudi vašo rit.« In to je bilo to.
Igramo, kakor vam drago
Evropski del turneje je Laibach, kot je znano, skladno z najnovejšimi priredbami poimenoval po popularnem muzikalu The Sound of Music, ki je najbolj znan po filmski različici iz leta 1965. Pri nas je bil poslovenjen v Moje pesmi, moje sanje. To je za film najbrž res privlačnejši naslov kot, denimo, bolj dobesedni Zven glasbe. Drži pa tudi, da je izvirnik bliže vsebini filma, ki vzpostavlja glasbo kot nekakšno krinko, s katero uspe družini von Trapp (aluzija na današnje begunce?) zbežati pred nacisti. Ali kot bo morda nekdaj Severnokorejcem pred Kim Džong Unom. Ker nam bo pred Laibachom težko. Slovenski prevod turneje je namreč doživel manjšo permutacijo: Moje pesmi, moje sanje so postale Naše pesmi, vaše sanje. In če je bil ponedeljkov Laibach v čem sploh subverziven, je bil natanko v tem – pričakovali ste nekaj kontroverznega, dali pa smo vam nekaj scela omikano nesubverzivnega: koncert, vreden zlatega abonmaja. V poslušanje, a ne tudi razmislek. Igramo, skratka, kakor vam drago. Le kje so zdaj njihove sanje in naše pesmi?
