Zlati abonma: Rafinirani zvoki Elizejskih poljan v Ljubljani

Sijajni francoski orkester se bo pod taktirko svojega belgijskega ustanovitelja predstavil z deli nemškega glasbenega velikana.

Wed, 02.03.2016, 09:00

V Ljubljano prihajajo svojevrstni glasbeniki. Svojevrstni tako po slogu igranja in časovno dovolj natančno zamejenem repertoarju kot zaradi svojega slavnega vodje, ki čedalje očitneje presega obe navidezni omejitvi. A tokrat se bodo skupaj predstavili v »svojem«, avtentičnem okviru: izključno z deli Ludwiga van Beethovna.

Življenjepis 68-letnega Philippa Herrewegheja je podoben življenjski poti prenekaterega uspešnega muzika: prvih lekcij iz klavirja je bil deležen že v rosnih letih in v družinskem okolju, glasba ga je spremljala vse do vpisa na domači konservatorij. Na univerzi v Ghentu se je spoprijel še z medicino in psihiatrijo, kar med glasbeniki ni tako redka kombinacija, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled.

Ne da bi se zapletli v razmišljanje o tem, ali je glasba tista, ki poglobi in oplemeniti tudi sleherni naravoslovni študij, od biologije in kemije do strojništva in astrofizike, ali je morda res ravno nasprotno, da namreč eksaktni naravoslovni pristop izostri in poglobi tudi glasbeno dojemanje, je vendarle težko prezreti presenetljivo število glasbenikov, tako skladateljev kot poustvarjalcev, ki so združevali in še združujejo obe na videz nezdružljivi plati človeškega delovanja in udejstvovanja.

Vsekakor se je Herreweghe precej pred morebitno medicinsko kariero navdušil za dirigiranje: pri triindvajsetih je s skupino študijskih kolegov ustanovil Collegium Vocale Ghent, poleg francoskega Orkestra Elizejskih poljan drugega izmed svojih najljubših ansamblov. Kajti pod njegovim vodstvom je vzniknilo osupljivo veliko uspešnih vokalno-instrumentalnih sestavov.

A je že s prvim vzbudil pozornost Nikolausa Harnocourta in Gustava Lenohardta, da sta mu ponudila sodelovanje pri svojem kolosalnem projektu − snemanju vseh Bachovih kantat. Z živahnim avtentičnim pristopom k izvajanju baročnih mojstrovin je Herreweghe žel vse več pohval in leta 1977 je v Parizu ustanovil še en ansambel, La Chapelle Royale, namenjenen izvajanju glasbe iz francoskega »zlatega obdobja«.

V naslednjih desetletjih se jim je pridružilo še več ansamblov za »historično ustrezno in natančno premišljeno« izvajanje sporeda, segajočega od renesanse do sodobnih glasbenih tokov. Ensemble Vocal Européen, denimo, se je specializiral za renesančno polifonijo, leta 1991 ustanovljeni Orchestre des Champs Élysées pa za izvajanje romantičnega in predromantičnega repertoarja na avtentičnih instrumentih in na način, ustrezen vsakokratnemu izvajanemu delu.

Od uspeha do uspeha

Sam Philippe Herreweghe, ki so mu evropski glasbeni kritiki leta 1990 podelili naslov »glasbena osebnost leta«, pa intenzivno nastopa tudi z drugimi orkestri in z njimi izvaja velika simfonična dela − od Haydna, Mozarta in Beethovna do Brahmsa, Schuberta, Brucknerja, Mahlerja ... O tem, kako zelo uspešen je tudi kot dirigent »neavtentičnih« orkestrov, pričajo povabila za vodenje celo največjih med največjimi simfoničnimi korpusi − Berlinskih in Dunajskih filharmonikov ter Kraljevega orkestra Concertgebouw, da o množici manjših niti ne izgubljamo besed.

Kljub vztrajnemu širjenju repertoarja − za zdaj tja do Schönberga in Stravinskega − pa je slavni belgijski dirigent še vedno najbolj znan po izvajanju Bachove glasbe, s katero se je najprej uveljavil. Velja za enega najboljših poznavalcev opusa velikega Johanna Sebastiana in najprepričljivejših utemeljiteljev baročne avtentičnosti.

Petnajst let je torej minilo, odkar je ustanovil tokrat tudi pri nas gostujoči Orkester Elizejskih poljan, in bilanca tega obdobja je impresivna. Ansambel, ki izvaja glasbo 19. stoletja na način, kakor so jo menda igrali v času nastanka, se je razvil v sijajno skupino glasbenikov, tako rekoč idealno za Herreweghejeve precizno naštudirane interpretacije.

Pretirano bi bilo reči, da je vsak njihov nastop nepozabno doživetje, toda pogosto poskrbijo za pravi glasbeni praznik. Eden takšnih je bila izvedba Fauréjevega Requiema v londonskem Barbicanu septembra 2001, ko se je zdelo, kot da bi glasbo poslušali prvič − bolj čisto, bolj presunljivo in predvsem bolj živo francosko kot v katerikoli drugi izvedbi. Namesto disciplinirano majestetičnih orgel se je Herreweghe odločil za harmonij, sopihajoč ne dosti drugače kakor harmonike na ulicah Pariza.

Namesto violin so vodilno vlogo prevzele viole, razburjeno gorečnost pa je zamenjala kontemplativna osredotočenost; navsezadnje je sam Fauré želel v stavku Libera me poudariti upanje na nebesa, in ne slikati grozot pekla. In Herrewegheju je s sijajnim zborom, sestavljenim iz La Chapelle Royale in Collegium Vocale Ghent, z brezhibnim »avtentičnim« orkestrom in z nadušnim harmonijem ta skladateljeva zamisel veličastno uspela.

Pomen tradicije in kulture

Toda koncertno občinstvo večinoma ljubi vznemirjenje, napetost, dramo. »Tradicionalna publika je v bistvu še vedno zelo romantična,« je Herreweghe pred časom povedal za Dunajsko koncertno združenje. »Haydn, denimo, danes velja že za 'antiko', pa čeprav je njegova glasba živa, vedra, po svoje preprosta, a zelo čista. Arhitektura, zvok, vse je pri Haydnu zelo inteligentno in prefinjeno. Toda občinstvo ima veliko raje Mahlerjeve simfonije, ker so pač bolj dramatične. Haydn je po mojem mnenju za ljudi z res izostrenim občutkom za glasbo.«

Toda večinskemu občinstvu je, kot rečeno, precej ljubši repertoar romantičnega obdobja, zato veliki orkestri čedalje bolj poredko izvajajo dela dunajskih klasikov, je prepričan Herreweghe. To pa je hkrati razlog, da vse slabše obvladajo njihovo glasbeno govorico. »Če Haydna ali Beethovna odigrajo v brahmsovskem slogu, vse skupaj izzveni zelo dolgočasno – podobno kot kadar klasično izšolani glasbeniki poskusijo igrati jazz, ki pa ga seveda ne znajo dobro igrati.«

Za vsak velik orkester je zato pomembno, da igra tudi Haydna, Mozarta in Beethovna, vztraja Herreweghe. »Če ves čas igrajo le Brucknerja ali Mahlerja, se zavestno odrečejo dobršnemu delu fantastične glasbe, hkrati pa izgubljajo vez s temeljno glasbeno slovnico. Prav zato pred gostovanjem z vsakim uveljavljenim simfoničnim orkestrom zahtevam veliko vaj. Tudi za Haydna in Beethovna. Resda so veliki orkestri vsa ta dela odigrali že neštetokrat, s sijajnimi dirigenti, a drugače in že davno. Ne trdim sicer, da je moj način edino pravi ali zveličaven; čez desetletje ali dve se bo zagotovo pojavil drugačen, še bolj avtentičen pristop, toda za zdaj vztrajam pri svojem slogu.«

In s »slogom« nima v mislih samo avtentičnih instrumentov: »Najpomembnejša sta artikulacija in fraziranje – ta dva elementa naredita glasbo zares živo.«

Za res dobro interpretacijo pa je ključna še široka kulturna razgledanost: »Brahmsa vsekakor razumeš in igraš bolje, če poznaš Schütza, kajti vsi ti veliki glasbeniki − Brahms, Bruckner, Schumann − so se živo zanimali tudi za glasbeno dediščino. In enako velja za literaturo: zagotovo jo bolje razume tisti, ki pozna tudi zgodovino. In tako naprej.«

V tem smislu najbolj ceni dirigente, kakršni so Nikolaus Harnoncourt, John Elliot Gardiner, Roger Norrington, Simon Rattle in Ivan Fischer. Zaradi vsega naštetega in še zaradi ene posebnosti: vsi ti mojstri taktirke obvladajo tudi vodenje zbora. »Ne pozabimo: prvi Brahmsov poklic je bil zborovodja. Bruckner je bil sijajen organist − pa tudi pevec. Prav petje je bilo vse 19. stoletje temelj takratne glasbene govorice.«

Toda v Ljubljani tokrat zbora ne bo slišati. Vsaj ne neposredno. Beethoven nas bo skozi Orkester Elizejskih poljan nagovoril le z zvoki instrumentov. A seveda rafinirano avtentičnih in izurjeno igranih tako, kakor si je menda zamislil glasbeni velikan iz Bonna.

Prijavi sovražni govor