Zmešalka #13: Merjenje moči med Jackom Whitom in The Black Keys

Jack White: »V reklamah na TV polovico časa slišim svojo glasbo, ki ni moja, polovico časa pa The Black Keys.«

Objavljeno
05. avgust 2015 12.35
Posodobljeno
16. september 2015 15.00
lvu White Stripes
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Zadnje dni glasbene revije polnijo novice o skorajšnjem fizičnem obračunu med Jackom Whitom in Patrickom Carneyjem, članom dueta The Black Keys. Rivalstvo med omenjenima glasbenikoma sega že v leto 2013, ko je White − sicer v privatnem dopisovanju, ki je pricurljalo v javnost − The Black Keys obtožil, da so svoj uspeh dosegli s kopiranjem njegovega glasbenega sloga. In ker vsi živijo v Nashvillu, njihovi otroci pa obiskujejo isto šolo, je White celo hotel, da bi (bivša) žena otroka prepisala, da se ne bi družil s sinom od »fotra, posnemovalske riti«, kot se je White izrazil. To je letelo na drugo polovico rock-blues dueta, Dana Auerbacha. Med drugim je še lani dejal, da so v šolah otroci, ki se oblačijo kot drugi sovrstniki, in da obstajajo glabeniki, ki počnejo isto; v reklamah na TV polovico časa slišim svojo glasbo, ki ni moja, polovico časa pa Black Keys.

Največja ironija je ta, da so se v živo soočili (oziroma le dva od njih) šele prejšnji teden, in to v New Yorku, z besednim obračunom med Patrickom in Jackom, ki sta ga sicer končala brez nasilja in se dokončno spravila po twitterju. Nista pozabila niti na nekaj empatičnosti, češ da razumeta, kako je, ko imaš težke ločitve za seboj. Jack White je sicer v preteklosti obračunal tudi že s članom skupine Von Bondies, ker mu menda glasbeniki niso bili dovolj hvaležni za njegovo pomoč. Takrat je moral zaradi ran in udarcev pevec Jason Stollsteimer na zdravljenje v bolnišnico, Patrick pa jo je tokrat na srečo odnesel z le nekaj kletvicami. Zanimivo pa bo, če se še kdaj srečajo v domačem kraju, morda celo na kakšnem roditeljskem sestanku.

Skupino The Black Keys sestavljata Dan Auerbach in Patrick Carney, o katerih bi lahko dejali, da se nasprotja privlačijo; saj medtem ko je bil Dan v srednji šoli kapetan nogometne ekipe (in zelo priljubljen), je bil Carney čudak, ki se je raje držal zase. Lomilec src in izobčenec, prijatelja že od otroštva, sta imela nekaj skupnega; pustila sta šolo in začela v prostem času muzicirati; Dan na kitaro, Patrick na bobne. Dolga leta sta bila, ko sta že ustanovila skupino, nekakšna lokalna garažna rockerja, ki sta nastopala po manjših koncertih in barih, potem pa sta, po že več izdanih albumih, naletela na producenta Danger Mousa (o njem smo pisali kot o članu skupine Broken Bells) in kasneje posnela superuspešen album Brothers s singlom Tighten Up, za katerega sta prejela tudi grammya.


Leta glasbene slave, ki so sledila, pa niso prinesla osebne sreče, saj sta se oba ločila. Medtem ko sta Dan in njegova žena Stephanie Gonis umazano perilo prala v javnosti (od obtoževanja o zlorabah in poskusov samomora vpričo hčerke do prepovedi približevanja), je za slovo bivša Patrickova žena, sicer tudi pisateljica Denise Grollmus, objavila le zapis o tem, kako je biti žena uspešnega rockerja, v katerem bi se najbrž našle številne žene slavnih glasbenikov. V Snapshots From a Rock'n'Roll Marriage piše, da sta bila pred pijanimi prepiri in nezvestobo res srečen par.

Maja lani izdani album Turn Blue tako nosi posledice vseh osebnih travm in težkih časov, že z uvodno pesmijo Weight of Love (Teža ljubezni), ki traja več kot sedem minut. Tudi sama sta povedala, da jim je bila v težkih časih v oporo prav glasba in bend, ki je tudi s tem albumom večinoma razveselil tako kritike kot njihove poslušalce.

Velja omeniti, da je Dan Auerbach tudi sicer neutrudni producent, ki prepoznaven zvok skupine pridno širi med najrazličnejše glasbenike po svetu. Tako boste nekaj »blackkeysovskega« zasledili pri tuareškem kitaristu Bombinu in v glasbi Hannija El Khatiba – v San Franciscu rojenega glasbenika palestinskih korenin. Auerbach je sodeloval tudi z mlado country pevko Jessico Leo Mayfield in starosto rockerskega sveta Dr. Johnom, nazadnje pa ga je mogoče slišati v novi skupini The Arcs. Ti so septembra izdali nov album Yours, Dreamily in zvenijo kot nežnejša (malo zakajena?) verzija Black Keys.

Zmešalka #13 by Zmesalka on Mixcloud


Jack White: Od The White Stripsov do številne skupine in solo kariere

Ali ima Jack White prav, ko pravi, da so ga zgolj posnemali, naj presodi vsak sam, drži to, da je bil »pred njimi«. Jack, rojen kot John Anthony Gillis, je skoraj postal duhovnik, a je na koncu le izbral glasbeno kariero. Že konec 90. let sta skupaj s takratno ženo Meg White postala prepoznavna kot dvojica The White Stripes, v črno-belo-rdečem slogu in z uspešnicami, kot sta bili Seven Nation Army in Fell in Love With a Girl. Čeprav sta se v javnosti pojavljala kot brat in sestra, sta se poročila 1996. in Jack je prevzel njen priimek − White. Poročena sta bila do leta 2000 in skupaj do danes posnela šest albumov. Meg se je kasneje omožila s sinom Patti Smith, kitaristom Jacksonom Smithom, White pa z manekenko in pevko Karen Elson, ki ji je tudi pomagal pri glasbeni karieri oziroma edinemu albumu, ki ga je posnela The Ghost Who Walks. Spoznala sta se na snemanju videospota za White Stripes Blue Orchid in ostala neločljiva šest let zakona, ko sta leta 2011 namesto praznovanja obletnice poroke priredila zabavo ob ločitvi. A čeprav sta se trudila, da bi ostala v dobrih odnosih, se je na sodišču zapletlo zaradi pravice do otrok, in to tako, da je Elsonova Whita obtožila nasilja in vzkipljivosti, zdaj pa sta menda spet v dobrih odnosih.

Sicer pa White, ki je leta 2006 ustanovil še bend The Raconteurs in leta 2009 The Dead Weather skupaj s pevko Alison Mosshart iz skupine The Kills, še vedno nadaljuje tudi svojo solo kariero. Lani je izdal album Lazaretto.

Če ne v glasbi, lahko nekaj podobnosti med vsemi tremi glasbeniki z lahkoto najdemo ...