Tiskane izdaje
Glasbenika, ki ju predstavljamo danes, Daniel Johnston in Arthur Russell, sta veliki glasbeni imeni, ki pa bi brez odmevnih dokumentarnih filmov o njiju najbrž ostala precej neznana.
Daniel Johnston in njegov boj z demoni
»Verjamem v boga, še bolj pa v hudiča. Hudič prav gotovo obstaja in ve, kako mi je ime,« takšne so besede Daniela Johnstona v uvodu v dokumentarni film o njegovem življenju The Devil and Daniel Johnston, ki je leta 2005 dobil tudi na nagrado na Sundance festivalu. Dokumentarni film je vpogled v njegovo ustvarjanje in življenje, a tudi dnevnik njegovega boja s shizofrenijo.
Zmešalka #6: Glasbena genija: Arthur Russell & Daniel Johnston by Zmesalka on Mixcloud
Največjo reklamo je Johnstonu naredila prav majica, v kateri so fotografske kamere večkrat ujele frontmana Nirvane Kurta Cobaina. Na beli majici sta bila narisana čudna žaba in napis Hi, How Are You. Narisal jo je sam glasbenik za naslovnico svoje kasete Yip/Jump Music, ki jo je posnel v doma prirejenem studiu in jo je tudi Cobain uvrstil med svoje najljubše. Kdo je to, so se spraševali oboževalci Nirvane in takrat so zanj slišali tudi zunaj Austina, kjer si je Johnston že pridobil nekaj pozornosti.
Kdo je ta posebnež?
Johnston se je rodil 22. januarja 1961 v Kaliforniji. Kot otrok in najstnik je rad risal stripe in snemal filmčke. Njegovo kletno stanovanje je bilo pravi umetniški laboratorij; bil je tako poln domišljije in idej, da je ustvarjalnost dobesedno vrela iz njega; nenehno je pisal, risal, igral inštumente, prepeval. Že ko otrok si je želel postati umetnik, ki ga bo poznal ves svet. Bil je neubogljiv in navihan fantič. Prve depresivne epizode so se mu začele pojavljati pri 20 letih, ko je odšel študirat. Da bi mu pomagali, se je preselil k sestri v Austin in Texas, kjer je dobil delo v McDonaldsu, v prostem času pa je nenehno ustvarjal glasbo in posnel kaseto Yip/Jump Music, ki jo je nosil naokoli in jo znova in znova ponovno snemal. Takrat je bil prvič opažen, ko se je znašel tudi na lokalni postaji MTV in odigral nekaj pesmi. Njegova kaseta, ki je bila tako posebna in iskrena, pa je za številne glasbene kritike postala pravo odkritje.
Obsedenost s hudičem
A njegovo mentalno stanje se je začelo naglo slabšati. Diagnosticirali so mu shizofrenijo in manično depresijo. Po letu zdravljenja, ki ga je preživel večinoma na močnih zdravilih v postelji, je postajal čedalje bolj veren — nenehno je govoril o satanu in številki 6.
Ko si je nekoliko opomogel, je bil povabljen v New York, kjer se je srečal s številnimi znanimi underground glasbeniki in zanje odpiral koncerte. A bolezen se je ponovno poslabšala in nekega dne je izginil. Člani skupine Half Japonese in Sonic Youth, s katerimi se je spoprijateljil, so ga iskali in naposled našli tavajočega v New Jerseyju, a ga nikakor niso prepričali, da bi se vrnil domov v Kalifornijo. Daniel je ostal v New Yorku, postal brezdomec in občasno še vedno nastopil v kakšem klubu.
Nato je bil ponovno hospitaliziran; ko se je vrnil iz bolnišnice, pa sta s Jadom Fairom posnela album It's Spooky. Kmalu zatem je Daniel vdrl v hišo k neki ženski, ker je bil prepričan, da je obsedena s hudičem, in ta je v samoobrambi skočila skozi okno ter si polomila noge. Spet so ga zaprli v bolnišnico in na njem preizkušali najrazličnejše koktejle zdravil.
Letalska nesreča zaradi duhca Casperja
Leta 1990 se je njegovo stanje ponovno nekoliko izboljšalo; povabljen je bil na festival v Texas v Austin, tja, kjer je še vedno bil največja legenda. Toda skupaj z menedžerjem sta bila dogovorjena, da neha jemati tablete nekaj tednov prej, saj so bili tako njegovi nastopi boljši. Množica ga je sprejela z navdušenjem, prišlo je več kot 3000 ljudi in vsi so hoteli njegov avtogram.
Po uspešenem večeru sta se z očetom odpravila domov in zgodilo se je – nepredstavljivo. Najhujša psihotična epizoda, in to med letom. Z očetom, ki je bil pilot, sta se domov vračala z manjšim motornim letalom. Daniel, prepričan, da je duhec Casper, je nenadoma hotel, da bi z očetom skočila z letala, ker pa se je oče uprl, je znorel in potegnil ključ iz zagona motorja, ga vrgel iz letala in očetu prevzel krmilo. Tik preden bi strmoglavila, je očetu uspelo zasilno pristati med krošnjami dreves. Letalo je bilo popolnoma razbito, potnika pa sta jo k sreči odnesla brez večjih poškodb.
Medtem ko se je ponovno vrnil v bolnišnico, je zunaj zidov postal zvezda; številni zvezdniki so prirejali njegove pesmi, dobil je več ponudb velikih založb, a se za Elektro, denimo, ni odločil, ker se mu je zdela preveč »satanska«, saj je bila pod njihovim okriljem tudi skupina Metallica. Nazadnje je odpustil dolgoletnega menedžerja in prijatelja Jeffa Tartaka, ker je misli, da je tudi on hudič. Tako je podpisal pogodbo z Atlantic Records, najel novega menedžerja in posnel album Fun, ki je bil popoln polom. Kmalu tudi založba ni hotela več slišati zanj. Da pa ne bi prav pozabili na njegovo glasbeno dediščino, je njegova kolegica, pevka Kathy McCarty, posnela album z njegovimi priredbami.
Starša sta Daniela naposled vzela v domačo oskrbo in od takrat naprej skrbita zanj. Medtem so postala slavna tudi njegova ilustratorska dela, ki so jih razstavljali v številnih državah po svetu. Daniel še vedno kdaj nastopa, piše glasbo in riše stripe. Tudi z Jeffom se je ponovno spoprijateljil, Kathy pa je za moža vzela njegovega najboljšega prijatelja.
Divja kombinacija Arthurja Russlla
Arthur Russell se je rodil 21. maja leta 1951 v Iowi in umrl 4. aprila 1992 v New Yorku za posledicami aidsa. Dokumentarec Wild Combination: A Portrait of Arthur Russell vsebuje malo njegovih posnetkov in nobenega intervjuja; vse, kar izvemo o njem, izvemo od ljudi, ki so mu bili blizu; staršev, prijateljev, glasbenikov ter dolgoletnega partnerja Toma, saj Russell ni bil nikoli prav slaven, kot se rado zgodi ljudem, ki živijo pred svojim časom.
To še najboljše opišejo besede njegovega očeta na začetku dokumentarca: »Všeč so mu bile stvari, ki drugim niso bile.« Podobno je bilo z glasbo, ki jo je ustvarjal, čeprav se je preizkusil v zelo različnih žanrih; od eksperminetalne glasbe do funka in countryja. Njegova zadnja dela pa so zametek v 90. letih porajajoče se elektronske glasbe, zato ni čudno, da so jo radi prirejali in »remiksali« različni producenti in didžeji (med drugim tudi José Gonzales).
Arthur je bil zelo zadržan otrok, v najstniških letih ga je močno zaznamovala huda aknavost, ki mu je pustila trajne brazgotine na obrazu. Zaradi veselja do glasbe se je vpisal na študij klavirja in čela. Kasneje se je preselil v San Franciso in živel v budistični komuni, kjer je spoznal pesnika in ljubimca Allena Ginsberga ter ga na čelu velikorat spremljal na pesniških večerih. Kasneje se je preslili v New Yok in postal glasbeni vodja umetniškega prostora Kuhinje (The Kitchen), kjer so ustvarjali najrazličnejši umetniki. V sredini 70. let je bil član benda The Flying Hearts, zašel v disko funk vode, spoznal Glorio Gaynore in ustvarjal disko muziko, podobno Talking Headom, kasneje ponovno zašel v bolj eksperimentalne vode, sodeloval s Philipom Glassom in številnim drugimi glasbenimi ustavarjalci.
Usodna diagnoza
Kmalu po tem, ko je leta 1986 izdal album World of Echo, je izvedel, da je okužen z virusom HIV. Russell je imel takrat že nekaj let resno zvezo s Tomom Leejem, a je imel precej poligamno življenje, za kar njegov partner ni vedel. Diagnoza je bila velik šok za oba, toliko bolj za Leeja, ki je bil, kot je povedal v dokumentarcu, pretresen, saj je mislil, da sta si zvesta. Izkazalo se je, da Tom ni okužen in kljub vsemu je ostal ob Arthurju vse do njegove smrti pri samo 40 letih. Bolezen Je Russlla močno prizadela, a hkrati mu je dala veliko zagona, zato je prav v letih pred smrtjo ustvaril nekaj svojih najboljših skladb.
V času, ko je bil Arthur v bolnišnici, se je Tom tudi seznanil z njegovimi starši, ki so ga zelo lepo sprejeli. Dokumentarec zato ni samo zgodba o Arthurju in njegovem talentu, ampak tudi o hipijih v San Franciscu, o rivalstvu in sodelovanjih, o glasbi kot umetnosti, o glasbi kot performansu in o glasbi, ki ponuja toliko možnosti za eksperimentiranje in izražanje. Navsezadnje je tudi pripoved o odnosih z družino, ki je živela preprosto podeželsko življenje in ni nikoli zares razumela njegove glasbe in ekscentrične osebnosti. Konec pa je zgodba o odpuščanju in veliki ljubezni. Vredna ogleda in poslušanja.
