Zmešalka #8: Oboževalec skupine Joy Division kupil hišo, v kateri je umrl Ian Curtis

K novici iz prejšnjega tedna dodajamo še posnemovalce kultnega britanskega post-punk benda. Mineva 35 let od Curtisove smrti.

Objavljeno
26. maj 2015 12.51
Posodobljeno
27. maj 2015 15.00
press/editors
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Najbolj znana in uspešna skladba skupine Joy Division Love Will Tear Us Apart je glasbene lestvice osvojila šele po smrti njenega avtorja, Iana Curtisa, ko je junija 1980 izšla na zadnjem albumu benda Closer. Verz o »ljubezni, ki ju bo razdružila«, pa je po izboru njegove žene vklesan kot epitaf v nagrobnik.


Curtisu je bilo 18. maja pred 35 leti dovolj; razpet med ženo, belgijsko novinarko Annik Honoré, in glasbeno slavo, trpeč za depresijo in po letih boja z epilepsijo se je tistega dne obesil v domači kuhinji; menda ob melodijah z albuma Iggya Popa The Idiot. Honoréjeva, ki je mimogrede umrla lani, stara komaj 56 let, je sicer v intervjuju leta 2010 dejala, da sta s Curtisom imela le platonski odnos, medtem ko je žena Deborah njuno druženje v svoji avtobiografiji poimenovala kot »afero«. A kakorkoli že, tistega dne je pri komaj 23 letih ugasnilo življenje glasbenika, ki je s svojimi načinom nastopa, s svojimi temačnimi besedili in globokim glasom močno zaznamoval obdobje post-punka.

Obletnice Curtisove smrti ne omenjamo le zaradi njene »okrogle« narave, ampak tudi zato, ker je prejšnji teden odmevala novica, da je njegovo hišo (in hišo, kjer je umrl) kupil eden od oboževalcev skupine. Zgodba je sledeča: neki drug iCurtisov fan je že pred časom po spletni strani za množično financiranje Indigogo začel kampanjo za zbiranje denarja za nakup hiše v Macclesfieldu, da bi se jo spremenilo v muzej. Uspelo mu je zbrati zgolj 2000 funtov od 150.000 predvidenih. Toda našel se je neki drugi ljubitelj skupine, Hadar Goldman, glasbenik in podjetnik, ki je na koncu kupil hišo kar sam. Čeprav je, kot je povedal za NME, plačal 190.000 funtov, skoraj dvakrat toliko, kolikor je bila cena, je dejal, da je čutil potrebo, da se vmeša in poskrbi, da se zapuščina benda Joy Division ohrani tudi v 21. stoletju, saj gre za eno od tistih skupin, ki je močno zaznamovala neko glasbeno obdobje in vplivala na številne glasbene ustvarjalce.

Pred samo prodajo je sicer Curtisov kolega in nekdanji član Joy Divisionov dejal, da je zanj Ianova hiša prostor žalosti: »Ni to kraj, kamor bi želel iti«. Ian je končal svoje življenje le dan pred tem, ko bi moral bend na ameriško turnejo, za seboj pa pustil ženo Deborah Curtis, s katero sta se poročila, ko jima je bilo šele 18 in 19 let, ter enoletno hčerko Natalie. Basist Peter Hook je dejal, da ko so izvedeli za njegovo smrt, niso jokali, jokali niso niti na pogrebu, saj so bili najprej samo jezni nanj, potem pa »smo bili popolnoma sesuti; izgubili smo prijatelja, izgubili smo skupino, končalo se je tako rekoč tudi naše življenje«. Preostali člani so se sicer kasneje povezali v skupino New Order, a to je že druga zgodba.

Razkrita skrivnost slike na albumu Unknown Pleasures

Na kratko o skupini, o kateri je sicer posnet čudovit črno-bel film Control (2007) režiserja Antona Corbijna, v katerem Curtisa prepričljivo odigra Sam Riley, ki je pevcu tudi nenavadno vizualno podoben: ustanovila sta jo kitarist/klavirturist Bernard Sumner in basist Peter Hook leta 1976 v Salfordu (Manchestru) po koncertu Sex Pistols. Kasneje sta se jima pridružila še bobnar Stephan Morris in Ian Curtis s svojimi temačnim glasom, ki je tudi pisal besedila. Skupina se je najprej poimenovala Warsaw po istoimenski pesmi Davida Bowieja, a se je kasneje preimenovala v »odsek veselja«, kot se je v knjigi House of Dolls imenoval del koncentracijskega taborišča, kjer so esesovci imeli zaprte judinje za »lastne užitke«. Prvi album Unknown Pleasures je bil izdan leta 1979 pri neodvisni založbi Factory Records. Črno-bela naslovnica z belimi črtami je z leti postala kultna. Kot se je kasneje izvedelo, je oblikovalec uporabil motiv iz Britanske enciklopedije pod geslom pulsar (pulzar je zelo namagnetena, vrteča se nevtronska zvezda, ki oddaja žarke elektromagnetnega valovanja.)

Kljub hitremu uspehu je bilo za Curtisa nastopanje izjemno težko, saj je imel včasih epileptične napade tudi med koncerti. Skupina je skupaj izdala samo dva albuma, a močno zaznamovala obdobje tako imenovanega post-punka v 70. in začetku 80. letih 20. stoletja. Post-punk od punka ločuje več eksperimentiranja, uporaba sintetizatorjev zvoka in ponavljajočih se beatov.

Post punk v izvedbi indie

V začetku 21. stoletja se je zgodil prerod post-punka med številnimi alternativnimi, kot jim pravimo danes, indie skupinama, kot so – med tistimi z največ komercialnega uspeha – The Strokes, Franz Ferdinand, Interpol in Editors; o vplivu post-punka sicer govorimo le v začetnih albumih omenjnih bendov, ki so kasneje šli svojo pot; še najbolj na Joy Divisione oziroma Iana Curtisa spominja barva glasu pevcev Paula Banksa (Interpol) in Toma Smitha (Editorsov), ki sta se že od začetka morala otepati nehvaležne primerjave. Editors so sicer po prvih dveh albumih »pozabili« na kitare in odkrili elektronsko glasbo (vsaj za moj okus precej neposrečeno), Interpol pa so, predvsem po odhodu basista Carlosa Denglerja, ki je bil neke vrste enfant terrible benda, nekoliko razvodeneli.


Intelektualci v suknjičih in kravatah


Paul Banks (na fotografiji), frontman Interpola in tisti, ki že vrsto leto prijateljuje z od njega nekoliko starejšo (bivšo?) manekenko Helen Christensen, je pod psevodonimom Julian Plenti izdal še dva samostojna albuma. Še trač − Christensenova je bila tudi dekle že pokojnega frontmana skupine INXS Michaela Hutchenca v 90. letih in je bila z njim tudi takrat, ko je po večeru pijančevanja nesrečno padel in si poškodoval lobanjo. Utrpel je trajne posledice; izgubil je občutek za vonj in okus, kar je bilo domnevno tudi vzrok za poslabšanje njegovega duševnega zdravja in predoziranje s heroinom. A o INXS še kdaj drugič ...

Skupina Interpol iz New Yorka, ki obstaja že od leta 1997, je debitantski album Turn on the Bright Lights, po katerem se kolca večini njihovih zgodnjih fanov, izdala leta 2002. Največji uspeh je album sicer doživel prav med glasbenimi kritiki, ki ga radi uvrščajo med najbolj vplivne albume post-punkovskega »novega vala« med letoma 2000 in 2009. Ustanovni član skupine − kitarist Daniel Kessler − je še kot študent francoščine, filma in literature spoznal bobnarja Grega Drudya (ki ga je kmalu zamenjal zdajšnji bobnar Sam Fogarino) na predavanjih filozofije na newyorški fakulteti, pevca Paula Banksa, takrat študenta angleščine in primerjalne književnosti, pa na študijski izmenjavi v Parizu. Kasneje se jim je pridružil še basist Carlos Dengler, uspešen študent zgodovine in filozofije, ki se je zaradi benda menda celo odpovedal akademski karieri. Dengler, znan kot hedonist in reden obiskovalec nočnega življenja v vzhodnem Manhattnu, je skupino nepričakovano zapustil leta 2010. Uradno zato, da bi se posvetil svojim filmskim projektom, kasneje pa se je razvedelo, da mu preprosto ni bilo več do napornih turnej in igranja baskitare, ki ni bila njegov »prvi« inštrument. Dengler je bil s svojim ekscentričnim izgledom in karizmo pomemben član benda in skupina je kar nekaj časa iskala njegovega naslednika. Nazadnje je skupina lani izdala album El Pintor.

Editors prihajajo v Šiško



Editors prihajajo iz britanskega Stafforda in so svoj debitantski album The Back Room izdali leta 2005 ter takoj osvojili več nagrad. Z leti so opustili svoj prvotni zvok, v katerem je še bilo slišati nekaj post-punk primesi, ter zajadrali v bolj elektronske vode in dosegli velik komercialni uspeh. Če so bili nekoč predskupina benda R.E.M., ki je mimogrede tudi najljubši bend pevca Toma Smitha, so zdaj njihove turneje razprodane. Bili so tudi že pri nas v Križankah v okviru Džafesta leta 2011, letos pa jih bomo lahko ponovno slišali v Kinu Šiška 1. decembra, ko bodo predstavili tudi nov album, napovedan za letošnjo jesen. Singel No Harm lahko slišite v današnjem miksu.

Zmešalka #8: Joy Division in njihovi posnemovalci ... by Zmesalka on Mixcloud