Zmešalka #9: Eleanor in fantje, ki so ji pisali pesmi

V današnji Zmešalki smo »playlisto« sestavili iz malo starega, malo novega in malo še neodkritega, vse pa se po nekih čudnih naključjih prepleta in povezuje, ima pa tudi rdečo nit – ameriško glasbenico Eleanor Friedberger.

Opisujejo jo kot novodobno glasbeno divo, nekaj med Patti Smith in Charlotte Gainsbourg; inteligentno, elegantno, samosvojo. Morda zanjo še niste slišali, toda bila je fatalna za vsaj dva glasbenika, ki sta ji posvetila pesmi. Nekaj časa je namreč hodila z Brittom Danielom, frontmanom ameriške rock skupine Spoon, ki sicer v zadnjih letih nastopa tudi z bendom Divine Fits.

Zmešalka #9 by Zmesalka on Mixcloud

Če ste gledali serijo Dr. House, ste v zadnjem delu sezone, ko se je doktorju malce zmešalo in je z avtom zapeljal v hišo nesojene ljubezni dr. Cuddyjeve, slišali prav njihovo skladbo − Got nuffin' (to lose), kar jim je prav gotovo navrglo nekaj novih fanov tudi zunaj ZDA. Daniel je torej Eleanor posvetil pesem Anything You Want. Sicer ju je skupaj mogoče opaziti v videospotu za njeno sklabo My Mistakes, pri kateri je režiser uporabil njene stare posnetke, ko ji je bilo 20 let. Daniel je tisti fant, ki jo tako strastno poljublja, a da zveza ni zdržala, pove že naslov njene pesmi.

Kasneje se je zatekla v objem Alexa Kapranosa, pevca in kitarista škotske zasedbe Franz Ferdinand. Ti so v začetku 2000. zajadrali na oživitvi postpunkovskega vala, o čemer smo pisali v prejšnjih Zmešalki, in se v nekaj letih uveljavili kot ena najbolj perspektivnih indie rock skupin. Eleanore Put Your Boots Back On je skladba, ki jo je za Friedbergovo napisal Kapranos in je končala na prebojnem albumu You Could Have It So Much Better. Istega leta, leta 2005, je Kapranosa, ki ima tudi priimek Huntely, aretirala ruska policija, ko se je hotel vkrcati na letalo, saj se je Huntley pisal tudi neki tajni agent, ki je v 90. letih Rusom kradel informacije. Zaplet so potem rešili, ko so ugotovili, da bi moral biti Kapranos star vsaj še 13 let več, da bi ustrezal identiteti iskanega vohuna. Franz Ferdinand so sicer prav pred kakšnimi mesecem napovedali, da so združil moči z glam rock veterani skupine Sparks in ustanovil »superbend«, poimenovan FFS, ter izdali že dva singla Johnny Delusional in Call Girl.

Od multižanrskega benda do samostojne kariere

A vrnimo se še malce k Eleanor, ki je na samostojno pot stopila šele pred nekaj leti, saj sta imela prej z bratom Matthewom (ki ji je kitaro kupil za 18. rojstni dan) zelo nenavaden multižanrski indie bend, imenovan The Fiery Furnaces. V njem sta pogostokrat brez repa in glave igrala na pestro paleto najbolj nenavadnih glasbil, kot so razne piščali, harfe, frulice, orgle, in jih združevala z elektronskimi zvoki, radijskimi posnetki pravljic in različnimi šumi. Kar so mnogi poimenovali kot eksperimentiranje, se je drugim zdela ena sama zvočna zmešanjava, zato so ju metali v predalčke psihadeličnega rocka, eksperimentalnega popa in neofolka. V letu 2011 sta se raje posvetila svojima solo karierama in vsaj Eleanor se v svojih samostojnih albumih (izdanih leta 2011 in 2013) kaže kot zrela kantavtorica. Njen celotni nastop za KEXP lahko poslušate tukaj.

                                                        Britt Daniel (Spoon)/Foto: Wikipedia

Ko je pred časom za revijo Rolling Stone imenovala svoje najljubše skladbe, je omenila tudi takrat še neizdano pesem For Whom the Stone Rolls, precej neznanega benda, ki sliši na ime Lux Perpetua. Da jo je ta pesem pritegnila, ker zveni staro-nova, in da ji je všeč, ker je prav zato ne moreš nikamor umestiti, je pojasnila. Zdaj je ta pesem končala na albumu Hehbehdehbehbehdeh te relativno neznane filadelfijske skupine, ki si je ime nadela po znamki namizne svečke, kot je v nekem intervjuju povedal ustanovitelj benda Justin Wolf, in ne po istoimenski fantazijski noveli Poljaka Andrzeja Sapkowskega, ki je Wolf še nikoli ni prebral. Skupina ima na Facebooku le 300 in nekaj všečkov. A njihov album je zelo raznovrstna glasbena poslastica, žanrsko zelo pestra, nekoliko retro, a hkrati zelo inovativna. Ker njihovih pesmi niti na youtubu še ni mogoče dobiti, lahko album, izdan maja lani, poslušate izključno na Bandcampu. Ne »Večna luč«, pač pa »Notranja luč« je vzdevek še enega velikega glasbenega imena.

Lux Interior & Poison Ivy (The Cramps)

Erick Lee Prukhiserin je nekega dne v zgodnjih 70. letih ustavil štoparki Kristy Wallace v bližini kampusa − oblečeni v kratek top, z raztrganimi mini vročimi hlačkami in bujnimi kodri − ter se vanjo zaljubil na prvi pogled. Tudi sama je že opazila tega nenavadnega fanta, ki je naokoli hodil oblečen v hlačnicah različnih barv. In ko je kasneje nekega dne vstopil na predavanja, ki jih je obiskovala tudi sama, si je po tihem zaželela: Naj se usede k meni! In tako se je začelo ... Ko sta kasneje kdaj govorila o njuni trdni zvezi, ki je trajala več kot 30 let, sta rada poudarjala, da sta se počutila povezana, kot bi se poznala že od prej; od nekdaj, s kakšnega prejšnjega življenja, in da sta to povezanost čutila vse življenje.

Večino stvari sta počela skupaj, zato sta tudi ustanovila bend, ki je bil na začetku Ivyjina ideja − ker so pač takrat vsi imeli bende −, in ga poimenovala The Cramps, si nadela umetniški imeni Lux Interior (Večna luč) in Poison Ivy (Strupena ovijalka) ter postala eden od najbolj eksentričnih in odpičenih punkrockovskih navez. Že sama njuna pojava je bila takšna, kakršna je bila njuna glasba; zabavna, ekscesna, drzna in barvita. Izumila sta svojevrsten žanr »psychobilli«, malo garažnega rocka, malo punka in surf rocka, veliko dretja, odrnih ekcesov in eksplicitna besedila, za inspiracijo so jima bile drugokategorne grozljivke in podobne groteskne, čudne stvari.

Postala sta ljubitelja glasbenega podzemlja, ki sta vsakič znova šokirala; Lux je nastopal v usnjenih hlačah ali zlatih pajkicah, zgoraj brez, v visokih petah in naličen, Ivy z bujno kodrasto pričesko, v vročih hlačkah, usnjenih modrčkih in visokih škornjih. Otrok nista imela, popolnoma sta se posvetila glasbi in dejala, da ob vseh koncertih, snemanjih, turnejah za družinsko življenje pač ni bilo časa. Prvi koncert sta imela leta 1976 v New Yorku (Lux je pel, kitaro pa je igrala Ivy), posnela sta deset albumov, vmes pa so se v bendu zamenjali številni basisti in bobnarji. Na koncu sta se preselila v Los Angeles v hišo poleg pokopališča. Tukaj lahko poslušate in pogledate intervju z njima iz leta 2004. Na novinarjevo vprašanje, kaj bosta na koncertu ponudila publiki, Lux z nasmeškom odgovori, da obljublja, da ga tokrat ne bo potegnil ven! Ker včasih se je na odru tudi slekel do golega.

Februarja leta 2009 je Lux umrl zaradi anevrizme, star komaj 62 let. Večina ljudi, ki ga je poznala, je v spominih nanj vedno pripomnila, da je bil kljub eksotični in za koga morda tudi grozljivi pojavi izjemno prijazen in omikan človek.

The Cramps so v glasbi ubrali svojo pot, in čeprav so imeli le eno komercialno uspešnico Bikini Girls With Machine Guns, so bili inspiracija številnim bendom; tudi že zgoraj omenjenim Spoon, ki so prav pred nekaj dnevi objavili priredbo njunega komada TV Set. Tukaj lahko poslušate in primerjate obe verziji. In čeprav komu njuna glasba ni bila ravno všeč, si ni mogel kaj, da se ne bi ob njunem imenu ali nastopu vsaj namuznil ...