Tiskane izdaje
Prejšnji teden je številne oboževalce kultnega ameriškega kantavtorja Jasona Moline razveselila priredba njegove pesmi Being in Love, s katero je irski glasbenik Glen Hansard napovedal zgoščenko, ki bo posvečena prezgodaj preminulemu idolu in prijatelju. Marca bosta minili dve leti od smrti Moline, ki se je dolgo zdravil za alkoholizmom in vedno znova padal v začarani krog omame, nazadnje pa je njegovo telo pri 39 letih preprosto omagalo.
Zmešalka #1 by Zmesalka on Mixcloud
Mimogrede, Hansard je tisti kodrolasi in bradati glasbenik, ki se ga morda spomnite iz low-budget filma Once, v katerem je pravzaprav igral samega sebe, njegova soigralka pa je bila Marketa Irglova, njegova kolegica iz glasbenega projekta The Swell Season. Da kemija med obema ni bila zaigrana, se je razkrilo, ko sta tudi v resnici postala par in še nekaj časa skupaj uspešno muzicirala, nedolgo tega pa se razšla »v prijateljskem duhu«, kot sta dejala. Med njima je kar nekaj let razlike, saj je bila Igrlova v času snemanja stara 17 let, medtem ko jih je imel Hansard že 36. A ko sta skupaj zapela, so se topila srca ... Naslovna pesem Falling Slowly pa je bila leta 2007 tudi nagrajena z oskarjem za najboljšo filmsko glasbo. Manj čustevno in bolj rockersko plat Hansarda sicer lahko slišite v njegovem drugem bendu The Frames.
Jason Molina: volk samotar in kameleon glasbenih žanrov
A vrnimo s k Jasonu Molini in njegovi glasbeni zapuščini. Večina njegovih pesmi je prežetih z melanholijo in samorefleksijo; neki glasbeni kritik je nekoč dejal, da so to »pesmi iz njegove tihe doline«. Zelo samosvoj Molinov vokal, ki je včasih na meji šepetanja, pa so mnogi radi primerjali z Neilom Youngom in Willom Oldhamom, še dvema velikanoma kantavtorstva. Molina je bil poseben tip; bolj volk samotar, kljub temu da je imel nekaj bendov, so bili to vedno njegovi projekti in on v ospredju. Kritike pa je spravljal v zadrego, ker je močno spreminjal glasbene sloge; od indie rocka do alt countrya, celo bluesa. Preboj je doživel z bendom Songs:Ohia (1996–2003), v katerem se je beseda Ohia nanašala na njegovo rodno mesto Ohio in bila hkrati aluzija na havajsko drevo, kasneje pa je ustanovil še bend Magnolia Electric Co. (2003–2009), a se je po letu 2009 in večletnih turnejah umaknil z odrov, poskusil z zdravljenjem, že napovedal, da se počasi vrača, a na koncu je njegovo telo omagalo.
Se je Elliott Smith res zabodel sam?
Iz Molinove generacije izhaja še en kultni glasbenik, Elliott Smith (1969−2003), ki se je tudi boril z odvisnostjo od alkohola in drog ter trpel za depresijo; tri osrednje teme večine njegovih pesmi. Smith je umrl zaradi vbodov v prsi v stanovanju, kjer je živel s svojim dekletom. Po njenem pripovedovanju sta se tistega večer kregala, zato se je zaklenila v kopalnico, nato pa slišala krike. Ko je stopila v sobo, je zagledala krvavečega Smitha z nožem v prsih. Izpulila mu je nož in pokilcala reševalce, Smith pa je omahnil in umrl. Za seboj naj bi pustil sporočilo »I'm so sorry-love Elliott. God forgive me« (Žal mi je, z ljubeznijo, Elliott, Bog mi odpusti!). Čeprav je prizor spominjal na samomor, so se teorije zarote začele pojavljati, ko je na dan prišla novica, da je bila njegovo ime na poslovilnem sporočilu napisano le z enim l-jem, torej Eliott, a v resnici je bilo njegovo ime napačno zapisano le na policijskem poročilu. Uradno je tako Smith storil samomor, a po obdukciji so pustili odprto tudi možnost, da je bil Elliott umorjen.
V času svojega življenja je izdal pet zgoščenk, posthumno pa je izšel še album From a Basement on the Hill, ki ga je snemal prav pred smrtjo. Še zanimivost: Smith je prispeval kar nekaj pesmi za film Good Will Hunting (1997), tisti, ki je v slavo izstrelil Bena Afflecka in Matta Demona. Za pesem Miss Misery se je potegoval celo za oskarja za najboljšo filmsko skladbo, pa mu jo je pred nosom odnesla Celine Dion s Titanikovo himno My Heart Will Go On.
Lanska vrnitev Marka Kozeleka
Mark Kozelek je idejni vodja benda Sun kil Moon in zelo domiseln tekstopisec. Lani je izdal odlično sprejeto zgoščenko Benji, na kateri so zelo osebne pesmi, ki govorijo o smrti v njegovi družini, odnosih s prijatelji in najbližjimi, odraščanju in staranju − kot bi uglasbil dnevniške zapiske. Na zgoščenki je tudi pesem Ben's my Friend, ki govori o njegovem pravem prijatelju − glasbeniku Benu Gibbardu, bolj znanem po bendih Death Cub for Cutie in The Postal Service. Če vas zanima njuno kratko dopisovanje in razmišljanje o trenutni glasbeni sceni, si lahko zanimivo in humorno korespondenco preberete na The Treadu. In še vesela novica za oboževalce Death Cubov. Pred dvema tednoma so napovedali, da bo 31. marca izšla nova plošča, premierno pa v poslušanje ponudili komad Black Sun.
Nilssonov infarkt na valentinov dan in najbolj osamljeno število ena
Končajmo s Harryem Nilssonom (1941−1994); malo starejšim trubadurjem, katerega odlična pesem One is the Lonliest Number je doživela številne priredbe in je primerna spremljava za vsako ednino; celo dvojino ... Ali kot poje Nilsson; tako »da« kot »ne« sta lahko žalostni izkušnji. Nilsson sicer ni umrl na Valentinov dan, kot pravi urbani mit, je pa na valentinovo res doživel srčni infarkt, zaradi katerega si ni več opomogel in je umrl leto kasneje.
Pred valentinovim (saj ne da damo kaj nanj) in vsak dan znova je treba imeti rad svoje srce, saj se lahko zaradi zlomljenega tudi umre. Tako imenovani sindrom zlomljenega srca (broken heart syndrom) ali Takotsubo kardiomiopatija je dejansko stanje, zaradi česar lahko človek umre: Močan čustveni pretres povzroči motnje srčnega utripa; to pa je lahko tudi usodno. Če pa srce samo malo boli, je dobra terapija tudi glasba.
...
V tej Zmešalki smo sicer dali prednost moškim, a že prihodnja bo namenjena izključno »femmes fatales« glasbenega sveta, tistimi z dolgimi nogami, kratkimi krili in električnimi kitarami ...
