Tiskane izdaje
Italijanski blues rocker mednarodnega formata Adelmo Fornaciari z umetniškim imenom Zucchero je v soboto zvečer ponudil občinstvu vrhunski glasbeni šov, tako po glasbeni kot vizualni plati.
Novi album Black Cat, ki ga glasbenik predstavlja na tej evropski turneji, je posvetil bluesu, glasbi, ki so jo na jug Združenih držav Amerike prinesli črnski sužnji iz Afrike. Izvedel ga je na visoki produkcijski ravni s kar 13-člansko glasbeno zasedbo in dobro premišljeno scensko zasnovo.
Zucchero je nekaj več kot dve uri trajajoči koncert razdelil na tri poglavja. V prvem je skoraj v celoti predstavil nov album, v drugem so prevladovale uspešnice, v tretjem pa njegove bolj angažirane pesmi. Koncert je sklenil skoraj sam na odru s skladbo Hai scelto me.
Koncert je začel z uvodno skladbo novega albuma Partigiano Reggiano, ki je tudi izšla kot singel. Pesem o partizanu iz province Reggio, od koder izvira Zucchero in je znana kot »rdeča«, njegov dedek pa je bil med drugo svetovno vojno deportiran v Nemčijo, vsebuje tudi verz pesmi Bella ciao. Je skladba o tistih, ki so se pripravljeni postaviti za svoje ideale.
Album Black Cat med drugim prinaša tudi aktualne zgodbe, kot je, recimo, skladba Ci si arrende, za katero je angleško besedilo napisal njegov prijatelj Bono Vox, pevec skupine U2. Govori o tragičnih terorističnih napadih novembra lani na različnih koncih Pariza, še posebej pa v dvorani Bataclan med koncertom ameriške rock skupine Eagles of Death Metal. Na albumu je v angleški različici, nam pa je jo Zucchero zapel v italijanščini.
Duh ameriškega Juga
Za album Black Cat je Zucchero dobil idejno zasnovo med zadnjo turnejo po Jugu ZDA, zato je pesmi tam posnel s tamkajšnjimi glasbeniki. Največ jih je nastalo v New Orleansu. Duha ameriškega Juga, ki ga je glasbeno zapečatil blues, je na odru predstavil tako vizualno kot glasbeno. Scena je vsebovala konstrukcijo z velikim napisom In blues we trust – V blues zaupamo, kar je parafraza zapisa z ameriških dolarjev, kjer piše In God we trust – Zaupamo v Boga. Na drugi strani je bila konstrukcija, podobna naftni vrtini, na vrhu katere je bil upodobljen velikanski starinski mikrofon z napisom Respect – Spoštovanje. Na sredini pa je bilo velikansko srce, v katerem je bil ekran s projekcijami koncerta. Vrh srca je stal križ, obdan z ognjenimi zublji.
Za celovitost spektakla je poskrbel režiser s smiselno postavljenimi kamerami po odru, ki so občinstvu približale številne podrobnosti, ki jih sicer ne bi mogli videti.
Gotovo je za pravo bluesovsko razpoloženje, ki se mu je Zucchero poklonil na tem albumu in na turneji, poskrbela 13-članska zasedba, ki v večini prihaja prav z Juga ZDA in o kateri je pevec dejal, da je verjetno najboljša turnejska glasbena zasedba v Evropi ta hip. Njen glasbeni vodja je ameriški basist Polo Jones, sodelavec številnih svetovnih glasbenih zvezd, zdaj pa že vrsto let vodja Zuccherovih zasedb in njegov tesni prijatelj.
Skupino sestavljajo še ameriška kitaristka Kat Dyson, ki je igrala tudi dobro in mandolino, angleški mag na orglah Hammond Brian Auger, Američan Doug Pettibone, ki je igral večinoma pedal steel kitaro in banjo, pa veličastna ameriška bobnarka Queen Cora Dunham, italijanski klaviaturist Nicola Peruch, italijanski bobnar Adriano Molinari, italijanski kitarist Mario Schilirò, ameriška violinistka Andrea Whitt, impozantna ameriška pevka Tonya Boyd Cannon, ameriški saksofonist James Thompson ter še dva Kubanca, in sicer Lazaro Amauri Oviedo Dilout na trobenti in Carlos Minoso na pozavni. Glasbeni nastop je bil zelo prepričljiv, čeprav je Italijan p(r)odajal glasbo ameriških črncev. Zucchero je tovrstno glasbo vzljubil že kot najstnik, začenši s skladbo Dock of the Bay Otisa Reddinga.
Virtualni duet s Pavarottijem
V drugem delu koncerta, v katerem so prevladovale uspešnice, je začel z Vendo nero ter nadaljeval z Baila morena, dodal pa je akustični set, kjer je izvedel še Long As I Can See The Light, priredbo skupne Creedence Clearwater Revival, in ga končal v virtualnem duetu s slovitim pokojnim tenoristom Lucianom Pavarottijem ter skladbo Miserere. Zasedba brez Zucchera je nato izvedla Freedom Jazz Dance. Na zaključnem delu koncerta je Zucchero stopnjeval napetost ter zvočno in svetlobno eksplozijo končal s svojo največjo uspešnico – diabolično Diavolo in me.
Kljub temu da Zucchera pri nas najbolj poznajo in cenijo predvsem na Primorskem, je v Ljubljano privabil občinstvo iz vse Slovenije. Bilo je seveda tudi veliko Italijanov, kajti Zucchero je italijanskemu občinstvu namenil »le« enajst koncertov v antični areni v Veroni.
Koncert je bil izveden na pričakovani visoki produkcijski ravni, ki jo zahteva tako veliko prizorišče, Zucchero in zasedba pa so bili dobro razpoloženi. Večina sedežev v parterju je ostala praznih, saj je občinstvo večino koncerta plesalo, kajti dinamična energija z odra je zlahka premikala telesa.
