Zven srednjega veka in renesanse v slovenskem prostoru

Letošnji 34. Festival Radovljica,­ ki ga deseto leto vodi Domen Marinčič, med drugim predstavlja glasbo, ki je na današnjem slovenskem ozemlju zvenela­ pred stoletji. Na otvoritvenem koncertu 6. avgusta (festival traja vse do 23. avgusta) je petčlanski Ensemble Leones izvedel dela poznosrednjeveškega skladatelja in pesnika Oswalda von Wolkensteina, ki je v prvi polovici 15. stoletja na poti skozi tukajšnje kraje v svoje pesmi vključil tudi nekaj slovenskih besed.

Pred tednom so na festivalu tenorist Pino De Vittorio ter lutnjista Fabio Accurso in Bor Zuljan izvedli dela Giacoma Gorzanisa – lutnjista kranjskih plemičev, ki je sredi 16. stoletja prav v radovljiški graščini, kjer poteka festival, igral graščaku Mavriciju Dietrichsteinu in mu posvetil svojo drugo knjigo skladb za lutnjo.

Kozmopolit Oswald von Wolkenstein, ki se je okoli leta 1376 rodil na Tirolskem, je kot član spremstva avstrijskega vojvode Friderika IV. in pozneje diplomat rimskega cesarja Sigismunda I. Luksemburškega po dolgem in počez prepotoval Evropo ter dospel do Črnega morja in Svete dežele. So znane podrobnosti o njegovih postankih na območju tedanjega slovenskega prostora, ki ga je navdihnil tudi jezikovno, da je v svoja nemška besedila vključil nekaj slovenskih besed, kot so moi sercce, dobro, Bog de primi [ dobrodošel] ? Je tudi sicer vključeval izraze jezikov dežel, prek katerih je potoval?

Znano je, da je Wolkenstein 13. maja 1403 obiskal Bled skupaj s plemiči in uradniki iz Brixna. Takrat je kot priča potrdil dokument o posoji rudnika železa pri Koroški Beli, ki ga danes hranijo v Arhivu Republike Slovenije. V dveh izmed svojih približno 130 pesmi je uporabil nenavadno mešanico jezikov, poleg slovenskih in nemških tudi francoske, flamske, italijanske, madžarske in latinske besede, pa tudi retoromansko ladinščino, ki je bila v rabi v dolini na Južnem Tirolskem, kjer se je rodil. V pesmi Do fraig amors, ki je odprla sobotni koncert, je zapisal: To počni po nemško, italijansko! Budi po francosko, smej se po madžarsko, po slovensko peci kruh, flamsko nato razgrajaj! Sedmi jezik je latinščina.

Tudi umetniško je bil ambiciozen, saj je naročil izdelavo dveh obsežnih rokopisov svojih del, ki jih danes hranijo v Innsbrucku in na Dunaju. V njegovih zelo raznolikih skladbah, od monofonih do polifonih, včasih preprostih, včasih kompleksnih, se prepletajo­ tri teme: potovanja, bog in spolnost. V kakšnem kontekstu je izvajal svoje skladbe, kdo so bili soizvajalci njegovih del, so bile med njimi tudi pevke?

Tega ne vemo. Pesmi je nedvomno pogosto izvajal sam, verjetno ob lastni spremljavi, saj so mnoga besedila avtobiografska, a ohranjeni viri – teh je več kakor tisoč – ga ne kažejo kot Minnesängerja [ nemški srednjeveški ljubezenski pesnik] , temveč kot politika, diplomata, graščaka, posestnika in odločnega nasprotnika v sodnih sporih. Ničesar ne vemo o njegovi glasbeni izo­brazbi ali o izvedbah njegovih del. Nekatere skladbe zahtevajo več pevcev in med njimi so tudi duhovna dela.

Recepcija Wolkensteinovih del zunaj rokopisov, ki jih omenjate, je zelo skromna, zato nekateri menijo, da jih je dal zapisati predvsem v spomin nase in da ni računal na izvedbe. Vsaj nekatera njegova dela so lahko izvajale tudi pevke. Iz srednjega veka poznamo vrsto skladateljic, najbolj znani sta danes Hildegarda iz Bingna in Beatriz de Dia.

Giacomo Gorzanis, ki se je okoli leta 1520 rodil v južnoitalijanski Apuliji, se uvršča med najplodovitejše renesančne skladatelje glasbe za lutnjo pa tudi med najpomembnejše glasbenike 16. stoletja, povezane z ozemljem današnje Slovenije. Kakšno je bilo življenje renesančnih lutnjistov, ki so bili obenem skladatelji in pesniki? Vsa Gorzanisova besedila so bila verjetno v italijanščini, ali morda obstajajo podatki o lutnjistih, ki so peli v »Trubarjevi« slovenščini?

Muzikologi sklepajo, da je bil Gorzanis nekaj časa zaposlen na dvoru v Krakovu. Od leta 1557 je živel v Trstu; takrat ni imel stalne službe in je bil odvisen od vrste mecenov. Veliko je potoval po slovenskih krajih in igral plemičem, kot so Janez in Jurij Khisl z gradu Fužine, Vid in Rahela Dornberg z Goriškega in Mavricij Dietrichstein iz Radovljice. Avtorjev Gorzanisovih besedil ne poznamo. Vsa so italijanska, kakor ustreza lahkotnim villanellam alla napolitana, in prav v Gorzanisovem času se je ta repertoar širil na sever, v nemško govoreče dele Evrope.

Vse kaže, da je pesmi izvajal tudi naslovnik Gorzanisove prve knjige, napolitan Jurij Khisl. Dietrichstein je v mladosti skoraj gotovo študiral v Padovi in italijanščina mu ni bila tuja. Pozneje je kot širitelj protestantske vere na Gorenjskem prijateljeval s Trubarjem, vendar mi ni znano, da bi lutnjisti izvajali skladbe v slovenščini.

Glede na to, da je bil Gorzanis slep oziroma slaboviden, ali je imel asistenta oziroma učenca, ki mu je pomagal pri zapisovanju in mu je Gorzanis predal svoje zlasti izvajalsko znanje?

To je uganka. Iz srednjega veka in renesanse poznamo vrsto pomembnih skladateljev in slavnih instrumentalnih virtuozov, ki so bili slepi in so potrebovali pomoč pri zapisovanju svojih skladb. Pravilnost so lahko preverjali le tako, da so jim drugi zaigrali zapisano. To morda pojasnjuje nekatere napake in problematične pasaže. Vedeti moramo, da je bila večina takratne glasbe improvizirane in iz te prakse izhajajo tudi Gorzanisove skladbe za lutnjo. O njegovih učencih nimamo podatkov. Morda je poučeval na lutnji tudi nekatere izmed naštetih plemičev na Kranjskem; predgovori njegovih zbirk včasih namigujejo na to, da so igrali njegove pogosto zelo zahtevne skladbe.

Najznamenitejši renesančni glasbenik z današnjega slovenskega prostora je bil Jacobus Handl Gallus, ki ste ga večkrat predstavili v festivalskem programu. Gallus je zapustil te kraje v rani mladosti in kot izjemno cenjen avtor madrigalov in motetov preživel življenje v središčih tedanjega kulturnega življenja, med drugim v Pragi na dvoru cesarja Rudolfa II. Je mogoče primerjati Gorzanisa in Gallusa? Ali poleg njiju obstaja še kakšen renesančni skladatelj, ki je bodisi izviral iz teh krajev bodisi je, podobno kot Gorzanis, tu deloval?

Njuna glasba je zelo različna, saj je Gallus komponiral predvsem večglasne vokalne skladbe in večina njegovih del je duhovnih. Vse Gorzanisove vokalne skladbe so lahkotne posvetne villanelle, mnoge imajo zabavna, tudi navihana besedila in so namenjene izvajanju ob manj formalnih in bolj zasebnih priložnostih, predvsem ljubiteljskemu muziciranju v plemiških krogih. Njegova instrumentalna glasba je tesno povezana z improvizacijo in Gallusu so še najbliže Gorzanisovi bolj kontrapunktski ricercarji. Najpomembnejši Gorzanisov sodobnik iz teh krajev je Ljubljančan Georg Prenner. Nekaj časa je služboval na dvoru Maksimilijana II. v Pragi, pozneje je bil opat samostanov na Dunaju in v Herzogenburgu. Zapustil je približno štirideset motetov, a danes skoraj nikoli ne slišimo njegove glasbe, čeprav so jo sodobniki visoko cenili in jo najdemo v nekaterih izmed najbolj priljubljenih antologij iz tistega časa.