Tiskane izdaje
So pianisti in Pianisti. Nepregledna množica prvih in peščica drugih. Resnice so ponavadi preproste. In pogosto neusmiljene. Velikokrat jih sicer poskušamo relativizirati ali zamegliti z bolj ali manj prepričljivimi argumenti, toda nazadnje se meglice razkadijo in resnica se znova pokaže v vsej svoji neizprosni preprostosti. So odlični in manj dobri. Pika.
Ena izmed presenetljivo trdoživih polresnic je sicer ta, da je talent samo prvi pogoj za vrhunski rezultat na kateremkoli področju in da so predvsem delo, delo, trdo delo in prizadevanje tisto, kar lahko zagotovi uspeh. V tem okviru je slišati celo »znanstveno preverjena« dognanja o razmerju med talentom in pridnostjo, denimo deset proti devetdesetim odstotkom v korist pridnosti in podobno. Pri tem pa se praviloma pozablja, da brez prvega, temeljnega pogoja še tolikšna marljivost in prizadevnost, kakršno zavzeto propagirajo tudi novodobni delodajalci, nista dovolj, da bi nadomestili pomanjkanje nadarjenosti in prikrili strahotno mediokriteto, ki se razrašča in prevladuje že na skoraj vseh pomembnejših področjih človeškega udejstvovanja.
Toda tokrat je beseda o svetovni mojstrici pianizma, ki se lahko ob takšnih in podobnih mislih in pomislekih samo prizanesljivo nasmehne. Martha Argerich se je pred dobrimi sedmimi desetletji rodila s talentom, kakršen je dan le redkim izbrancem na zelo redke čase. Z zmagovito mešanico katalonsko-židovske krvi – in pravim odmerkom sreče, ki prav tako spada med temeljne pogoje vsakršne uspešnosti – je že pri treh letih sedla h klavirju, s petimi pa dobila »zaresnega« učitelja, argentinskega pianista italijanskega rodu Vincenza Scaramuzza. Ta je deklico s prekipevajočim talentom poskusil usmerjati k občuteno spevnemu igranju. »Votel zven klavirja je kakor da bi v prazen prostor pritavale hlače z obešalnika,« ji je prigovarjal letom primerno.
Pri osmih se je Martha Argerich z Mozartovim koncertom prvič predstavila širši domači javnosti. »Pred nastopom sem si iz dneva v dan govorila, da me bo konec, če zgrešim eno samo noto,« je povedala zaupanja vrednemu bigrafu. A je ni zgrešila, niti ene. In tako je še danes. Kdor jo enkrat samkrat sliši igrati »v živo«, doživetja zlepa ne pozabi in ga nehote uporabi za merilo ocenjevanja vseh drugih nastopojačih.
Serija kolosalnih uspehov
O tem, kako zelo izjemen je bil Marthin pianistični talent, priča tudi podrobnost, da je leta 1955 tedanji argentinski predsednik Juan Perón njenim staršem zagotovil diplomatsko službo na Dunaju, da je njuna nadarjena hči, ki jo je narava obdarila še z izrazito zunanjo lepoto, svoj študij lahko nadaljevala v Evropi. In uka je bila mlada Martha vsekakor željna, čeprav z nobenim učiteljem ni zdržala prav dolgo. Po znamenitem Friedrichu Guldi, ki ji je ostal v najlepšem spominu in jo je v osemnajstih mesecih tutorstva poleg drugega naučil igrati avstrijski ländler, češ da je ključen za pravilno izvajanje dunajskih klasikov, jih je zamenjala dolgo vrsto – od poljsko-belgijskega pianista Stefana Askenaseja do gruzijsko-ruskega virtuoza Nikita Magaloffa.
Posredovano znanje je zajemala z veliko žlico, kot se reče, in že pri šestnajstih je zmagala na kar dveh prestižnih tekmovanjih – na mednarodnem pianističnem konkurzu Ferruccia Busonija v Bolzanu in samo tri tedne pozneje še na mednarodnem glasbenem tekmovanju v Ženevi. Tam je med drugimi spoznala karizmatičnega Artura Benedettija Michelangelija in ga pri dvajsetih, ko jo je po seriji fenomenalnih uspehov ustavila manjša umetniška kriza, zaprosila za dodatne lekcije iz klavirja. A jo je slavni italijanski perfekcionist v letu in pol sprejel le štirikrat, nato pa jo odslovil, češ da je pri najboljši volji (ki je tako ali tako ni premogel v obilju) nima več česa naučiti.
Sploh pa se znameniti Michelangeli ni motil. Že leta 1965 je 24-letna Martha Argerich dokončno zažarela na svetovnem pianističnem nebu, ko je na sedmem mednarodnem tekmovanju Frédérica Chopina prepričljivo opravila s konkurenco in kot prvi pianist z zahodne zemeljske poloble zmagala na tem velemerjenju mladih aspirantov za pianistični Olimp. Še istega leta je poleg stare celine v enem samem širokem zamahu osvojila še ameriško koncertno občinstvo.
Legendarni posnetki
Tudi njeni posnetki od vsega začetka vzbujajo neskaljeno navdušenje tako glasbenih kritikov kot poslušalstva. Že s prvo ploščo z deli Chopina, Brahmsa, Ravela in Prokofjeva, ki jo je posnela pri devetnajstih, je doživela sijajne kritike, nato pa se jih je zvrstila še komaj pregledna vrsta – od Bacha, Beethovna in Mozarta do Prokofjeva, Stravinskega, Šostakoviča, Lutosławskega in Messiaena. Pa seveda Schumanna, Liszta, Chopina in Ravela. Z Bachovo Partito številka 2 v c-molu se je za vse čase zapisala v zgodovino sijajnega pianizma – »S to skladbo se imava res radi, že od vsega začetka,« je prostodušno povedala v enem redkih filmskih intervjujev. Njena izvedba Tretjega klavirskega koncerta Sergeja Prokofjeva in Koncerta za klavir in orkester v G-duru Mauricea Ravela z Berlinskimi filharmoniki in Claudiom Abbadom je legendarna v pravem pomenu besede in ne kot puhlica, s katero se danes obklada že skoraj vsakogar, ki je dovolj vztrajen, trmast ali samo trdokožen, da se ne umakne ali umre že do šestdesetega leta ali vsaj kmalu po njem.
In legendarnih je še več njenih izvedb. Tako unikatni Prvi klavirski koncert v b-molu Petra Iljiča Čajkovskega s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia in Kirilom Kondrašinom kot diabolični Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova z Berlinskim radijskim simfoničnim orkestrom in Riccardom Chaillyjem sta posnetka »živega« nastopa (iz leta 1980 oziroma 1982) in zgled vrhunskega pianizma, ki za kosanje na tako neusmiljenem bojišču, kot je črno-bela poustvarjalska arena, ne potrebuje bojevite feministične podpore in uzakonjanja ženskih kvot, ter prepričljiv dokaz, da se res velika umetnica zlahka kosa z največjimi mojstri črno-bele klaviature kateregakoli izmed čedalje številnejših spolov. Interpretaciji obeh sakrosanktnih koncertov vsebujeta vse, kar naj bi vsebovali: romantični zanos, zasanjano melanholijo, bežnost trenutka in kapriciozno nestanovitnost, pospremljeno z dih jemajočo bravuroznostjo in tehnično briljanco, ob kakršni lahko pianisti manjšega kalibra samo sklonijo glavo, bolj samokratični pa celo zaprejo klavir in ga zlepa več ne odprejo.
Toda Martha Argerich premore nekaj razumevanja tudi za manj srečne ali nadarjene od sebe. Ko je, denimo, žirija Chopinovega pianističnega konkurza leta 1980 v tretjem krogu tekmovanja diskvalificirala mladega Iva Pogorelića, češ da njegov Chopin ni tak, kakršen bi moral biti, ga je Argericheva javno razglasila za genija in protestno odstopila kot članica takratne žirije. Tudi ta nesrečno-srečna okoliščina je pospešila Pogorelićev meteorski vzpon na pianistični vrh. Vsi njeni protežiranci pa niso imeli tolikšne sreče: imena kot Gabriela Montero, Mauricio Vallina, Gabriele Baldocci ali Sergio Tiempo so še vedno razmeroma mladi in dovolj čedni, pianistični Olimp pa jim je po vsej verjetnosti nedosegljiv.
Saj, konkurenca na pianističnem bojišču je ostra in neusmiljena, na prestolu za zmagovalce pa je prostor le za res najboljše. In Martha Argerich, ki se že dolgo izogiba solističnim recitalom, češ da ji je sami na odru pusto, in raje nastopa z orkestri ali v intimnejših komornih zasedbah, je ena najsijajnejših pianistov 20. in 21. stoletja. Ne pianistk, temveč pianistov en général! Celo njen tradicionalni odpor do medijev in izpovedovanja v intervjujih, zaradi česar je vsa desetletja bistveno manj navzoča v javnosti, kot bi si zaslužila, ni omajal njenega nespornega primata na samem vrhu, kamor si prizadeva priti na tisoče, desettisoče pianistov, a jim to samo z vztrajnostjo in marljivostjo nikakor ne uspe. Za resnični vrh je potreben predvsem talent. In kanec sreče. Šele potem sta na vrsti marljivost in prizadevnost, da krono posujeta z dragulji. To je vsa preprosta resnica.
In v resnici je privilegij, da bomo véliko pianistko po spletu srečnih naključij lahko poslušali tudi v Ljubljani.
