Tiskane izdaje
avtorja Wanda & Nova deViator
produkcija Zavod Emanat
Menza pri koritu na Metelkovi
premiera, 25. februarja 2010
Multimedijski glasbeni peformans Zamrznjene podobe lahko razumemo kot koncertno-perfomerski odvod lani uprizorjene multimedijske predstave Poti ljubezni, v kateri sta se prvič ustvarjalno povezala plesalka in koreografinja Maja Delak ter glasbenik in performer Luka Prinčič. V izvrstni predstavi Poti ljubezni, ki je nakazovala več potencialnih smeri avtorskega tandema, sta avtorja prepričljivo premešala svoji dosedanji ustvarjalni vlogi, obenem pa se vsebinsko radikalno pognala v vsebine, ki zadevajo vprašanje spola, načinov odrskega uprizarjanja in s tem tudi samih odrskih žanrov, od performansa, sodobnega plesa do sodobnega varieteja. Prav Maja Delak in Luka Prinčič se namreč »skrivata« pod imenoma Wanda, ki asociira na Sacher Masochov lik domine Wande, in pa Nova deViator, v katerem odzvanja dolgoletno didžejevstvo Luka Prinčiča.
Medtem ko so bile Poti ljubezni, kjer je bil še vedno poudarek na gibu, izvedene na gibalnem terenu Maje Delak, sta se avtorja v Zamrznjenih podobah preselila na Prinčičev koncertni teritorij. Zamrznjene podobe so tako fluidna koncertna povezava songov; avtor elektronske glasbe in v ozadju projiciranega videa ter real time programiranja je Luka Prinčič, medtem ko sta avtorja angleških besedil oba. Naravnost presenetljiva je kondicija Maje Delak, na kateri je tudi težišče vokalne izvedbe, saj več kot uro trajajoči koncert tudi za izkušene vokaliste ni mačji kašelj. Peformans presega koncertno izvedbo skozi formo sodobnega variteteja, v katerem se avtorja gibalno, vizualno in tekstovno navezujeta na raznolika literarna in teoretska besedila - od Mine Loy, Clarise Pinkola Estés do Amelie Jones -, ki problematizirajo družbeni spol in identiteto, (ne)integriranosti telesa v univerzum medijskih podob, spodletele realizacije imperativa uživanja, preigravanje hiperseksualiziranega, cross-dressing sloga, ki je še v 80. letih imel subverziven naboj, v zadnjih dveh desetletjih pa ga je, kot domala vsako kulturno strategijo, dobičkonosno prevzela in » udomačila« modna oziroma na sploh popularna industrija.
Ob tem si avtorja zastavljata tudi vprašanje originalnosti, in sicer skozi etiketo originalnosti, s katero se centri kapitalske moči napajajo iz umetniških paradigem z obrobja mainstreamovske kulture, jih prevzemajo in jih dobičkonosno avtorizirajo kot svoje lastne izume, medtem ko si izvorna gojišča idej posledično protipravno, a dejansko upravičeno skušajo »piratsko« prisvojiti pravico do uporabe skupne kulture dediščine ter s tem nasprotujejo elitistični uporabi in komercialni izrabi svojih lastnih idej. Avtorja in izvajalca suvereno in bolj ali manj natančno ter prepričljivo izvajata premestitve spolnih vlog skozi kustumiranje ter gibalno in v živo permutirano vokalno izvedbo, pri čemer njuna izvedba vsebinsko načenja nezanesljivost partnerskega, čustvenega in seksualnega razmerja, ki vključuje raznolike strategije preživetja subjekta, od BDSM vsebine in estetike, pa vse do libidinalno težavnega partnerskega razmerja kot ponovitve primarnega odnosa med materjo in sinom.
Performans Zamrznjene podobe vsebinsko, zvočno in vizualno vsebuje radikalen naboj, ki je bil, sicer v zgodovinsko drugačnih koordinatah, navzoč v 80. letih, ki pa se je kasneje v slovenskem prostoru v duhu družbene klime razvodenil in malodane izpuhtel. In medtem ko je bilo v premierni izvedbi mogoče zaznati rahla nihanja v intenzivnosti, gre v ponovitvah pričakovati vse bolj izpiljen sodobni variete, ki bi si ob sodelovanju z odličnim glasbenim producentom zaslužil, da zaživi tudi na trajnih nosilcih podobe in zvoka.
