Tiskane izdaje
V prekrasni hiši na Krunski ulici številka 51 v Beogradu, v Muzeju Nikole Tesle, se skriva precej več zgodovine, kakor bi lahko sklepali po razmeroma skromni razstavi, ki je tu urejena. Prvi lastnik vile in največji inovator srbskega rodu se nikoli nista srečala, vendar sta vsak po svoje soustvarjala 20. stoletje. Nikola Tesla s svojim genialnim umom. Đorđe Genčić s svojimi krvavimi političnimi idejami.
Genčić se je rodil pet let za Teslo, vendar je tudi on pripadal obdobju, ko sta bila Balkan in Srbija politično razdvojena. Ta nekdanji industrialec in lastnik rudnikov je bil kot minister za notranje zadeve v vladi kralja Aleksandra Obrenovića eden ključnih organizatorjev tako imenovanega majskega prevrata, v katerem so leta 1903 ubili srbskega monarha in njegovo ženo ter tako napovedali krvavo, burno in tragično stoletje za Srbijo.
Za Genčića je leta 1929 družinsko vilo načrtoval znameniti srbski arhitekt Dragiša Brašovan. Ker ni imel neposrednih dedičev, je vlada FLR Jugoslavije leta 1952 hišo s približno tisoč kvadratnimi metri površine namenila muzeju, posvečenemu velikemu znanstveniku.
Tudi Nikola Tesla ni imel potomcev, in ko je leta 1943 umrl v New Yorku, je ameriško sodišče razglasilo njegovega nečaka Savo Kosanovića za edinega dediča. Ta je na stričevo željo vso dokumentacijo in osebne predmete leta 1951 prenesel v Beograd, in čeprav je Tesla v tem mestu preživel samo 31 ur, je Genčićeva vila postala prostor velikega spomina nanj.
Živelo srbstvo!
Muzej ima dragoceno zbirko z več kakor 160 tisoč izvirnimi dokumenti, več kakor 1200 tehničnimi razstavnimi predmeti, več kakor 2000 knjigami in časopisi, s približno 1500 fotografijami, instrumenti in napravami ter z več kakor tisoč Teslovimi načrti in risbami. Razstava je na prvi pogled videti skromno in zdi se, da se lahko skozi muzej sprehodimo v nekaj minutah. Toda če se obiskovalec pridruži skupini, ki jo vodi dobro usposobljeni vodnik, dobi priložnost vpogleda v številne Teslove projekte ter lahko celo sam sodeluje pri predstavitvi »ojačevalnega oddajnika« in pomaga pognati ladijski motor z daljinskim upravljalnikom.
Za dijake beograjskih in srbskih šol je obisk Muzeja Nikole Tesle obvezen del spoznavanja ne samo znanstvenih prebojev, ki jih je ustvaril njegov genialni um, ampak tudi osebnosti, ki je postala pomembna zlasti takrat, ko se je med Srbi in Hrvati pojavila nesmiselna tekmovalnost glede veličine enega in drugega naroda ter njunega pomena v svetu.
Srbom ni všeč, kadar tuji življenjepisci poudarjajo, da je Tesla rojen na Hrvaškem, zato se, kadar je le mogoče, spominjajo njegovih besed, izgovorjenih med nekim obiskom Beograda leta 1892, ko je prišel v mesto na povabilo rektorja beograjske univerze Đorđa Stojanovića, Velike šole in srbskega inženirskega društva.
V knjigo gostov hotela Imperial, kjer je prespal, je resda vpisal samo besede »Nikola Tesla, elektrotehnik iz Pešte«, vendar je med nagovorom mladine v Veliki šoli izjavil: »Zapustil sem svoje ognjišče, vendar nisem pozabil na svoj rod in pleme; ne, ostal sem Srb tudi tam na drugi strani globokega morja.«
Še več, ko je 1. junija tistega leta izstopil iz vagona hitrega vlaka, ki ga je iz Budimpešte pripeljal v srbsko prestolnico, je Tesla zbranim ljudem vznemirjeno povedal: »V sebi čutim nekaj, kar je lahko tudi slepilo, ki se pogosto pojavlja pri mladih, navdušenih ljudeh, toda če bom imel srečo in ustvaril vsaj nekaj svojih idej, bo to dobro delo za vse človeštvo. Če se bodo te moje želje uresničile, bo moja najprijetnejša misel tale: to je delo nekega Srba. Živelo srbstvo!«
Naslednji dan ga je sprejel tudi sam kralj Aleksander Obrenović, prav tisti monarh, čigar odstavitev in smrt bo deset let pozneje povzročil Genčić. Bogata muzejska zbirka verjetno hrani tudi pričevanja o tem, kako je mladi Tesla dvakrat zaprosil Matico srbsko v Novem Sadu za štipendijo, s katero bi lahko nadaljeval študij elektrotehnike v Gradcu. Obakrat so ga zavrnili, zato je leta 1878 moral zapustiti fakulteto in se v Mariboru zaposliti pri nekem inženirju, preden je odšel v Prago in nato v Budimpešto ter naprej v Pariz, od koder se je nazadnje preselil v Ameriko.
Satanistični obredi v muzeju?
Toda tudi na Krunski ulici 51 Teslov duh ni popolnoma miren. Tu hranijo njegov pepel v pozlačeni okrogli žari, za katero je idejno rešitev pripravil znani kipar Nebojša Mitrić. Potem ko je veliki izumitelj postal simbol tistega pozitivnega srbstva, ki presega meje države, v kateri bi le stežka ustvaril katerega koli od svojih genialnih izumov, so njegovi posmrtni ostanki postali dragoceni celo za srbsko pravoslavno cerkev.
Njeno duhovništvo je večkrat poskušalo pridobiti soglasje, da bi žaro prenesli v cerkev sv. Save, in ko je javnost temu nasprotovala, je celo patriarh Irinej povedal, kaj si misli o pobudi, ter trdil, da so za preselitev zaprosili zaradi »satanističnih obredov v muzeju«. Cerkev je objavila fotografijo štirih mladih ljudi, ki sedijo v lotosovem položaju na pregrinjalu pred podstavkom s Teslovim pepelom, in nekateri so videti, kakor da bi meditirali.
Že pred tem je Cerkev sumila, da se tu sporazumevajo z duhovi, kajti ko je leta 2003 Beograd obiskala Marina Abramović, je v muzeju pripravila nastop, s katerim je hotela pokazati, da se energija lahko preoblikuje samo z individualnim naporom. In ko je z rokami, s katerimi je objemala žaro, pokazala, da je povezana s Teslo in z njegovo energijo, shranjeno v kovinski krogli, je Cerkev takoj skočila v zrak zaradi še enega »dokaza« o brezbožnih dejanjih in vztrajala, da je treba pepel velikega človeka pokopati v parku zraven cerkve sv. Save.
Drugi razlog, zakaj Teslov duh v Beogradu ne počiva mirno, je precej banalnejši. Gre za pravne naslednike Đorđa Genčića, ki so vložili zahtevek za vrnitev premoženja. Toda tudi dejanska povrnitev premoženja ne bi samoumevno pomenila, da bi se moral muzej izseliti.
»Prepričan sem, da bi Genčić kot izobražen človek hotel, da je njegova vila muzej, ne pa lokal ali klub,« je beograjskim medijem povedal Vladislav Radovanović, eden od številnih potomcev človeka, ki je nekoč živel v hiši, zdaj posvečeni Tesli. Krog je v Srbiji vedno zaključen. Tako je tudi s Teslo, Genčićem in 20. stoletjem na Balkanu, saj to stoletje tu v nekem smislu še vedno traja. Čeprav je veliki Srb v Ameriki poskušal narediti vse, da bi prižgal svetlobo zelo oddaljene prihodnosti.
