Tiskane izdaje
Nekateri slavni junaki, kot je Sherlock Holmes, nikoli zares ne zastarijo. Vsakih nekaj desetletij se reinkarnirajo v novi podobi na filmu ali malih zaslonih. BBC-jeva adaptacija Sherlock, z Benedictom Cumberbatchem v naslovni vlogi, je ob začetku leta 2010 nemudoma postala kultna. Sedem let kasneje, po končani četrti sezoni, se zdi precej upehana.
Ob začetku predvajanja te TV-serije je navduševalo več reči; to, da je dogajanje postavljeno v sodobni London, v življenje, ki se prav toliko odvija na digitalnih platformah kot v resničnosti. Glavni junak, vešč tehnoloških novotarij, je osvojil svet kot genialni um in nepriljuden, vzvišen čudak. Avtorjema serije Marku Gatissu in Stevenu Moffatu je vsaj na začetku uspelo pretopiti zaplete, osnovane na legendarnih zgodbah Arthurja Conana Doyla, v privlačno sodobno detektivko.
TV-serija je zaslovela z razkošno produkcijo, hitrim tempom in kompleksnimi kadri, ki jih dopolnjujejo esemesi ali ilustracije Sherlockove dedukcije. Ne čudi torej, da so kritiki v tej TV-seriji prepoznali izdelek, ki naslavlja tudi mlado generacijo, navajeno neprestanih in hitrih interakcij v digitalnem svetu. BBC-jev Sherlock je deloval sveže, inteligentno, obenem tudi zabavno, gledalca so pritegovali uganka zločina, naslovni junak z ekscentričnostmi (vloga je Cumberbatcha ustoličila kot enega najbolj zaželenih zvezdnikov tudi v Hollywoodu) in njegov zvesti pomočnik ter prijatelj John Watson (Martin Freeman).
Rešitev uganke
Tudi zadnja sezona ima vse omenjene karakteristike drage produkcije: dinamično montažo, zasičene kadre itd. A kljub vsemu lišpu, ki naj bi povzel tako digitalnega duha časa kot delovanje sijajnega detektivovega uma, nadaljevanka ne prepriča več.
V prvem delu zadnje sezone postane osrednja tema Watsonovo zasebno življenje: dobil je otroka z ženo Mary, nekdanjo vohunko. Njena preteklost privleče na dan njene nekdanje pajdaše, ki se ji hočejo maščevati za domnevno izdajo na eni od tajnih misij. Toda izkaže se, da je ta vohunska zgodba tu predvsem zato, da zaplete razmerje med detektivskima prijateljema. Ko namreč v vladnih vrstah najdejo pravo izdajalko, ta v soočenju s Sherlockom uperi pištolo vanj in ustreli, a kroglo požrtvovalno sprejme Mary in umre. Epizoda se konča s posnetkom, ki ga je Sherlocku poslala Mary, računajoč na svojo smrt, in v katerem detektivu naloži najtežjega izmed vseh primerov – rešiti Johna Watsona.
Drugi del nam tako pokaže predvsem, da to ne bo najlažja naloga. Sherlock je spet podlegel svoji narkomaniji, v stanovanju v Baker Street 221 B nori, halucinira, blede itd. Meja med resničnostjo in njegovimi blodnjami je zabrisana. Ko do njega pride dekle, hči milijonarja Culvertona Smitha, ki bi rada najela detektiva, da razišče, koga je umoril njen oče, znani britanski milijonar, Sherlock dojame, da je Smith v resnici serijski morilec in največji zlikovec vseh časov. Toda v epizodi Sherlockova razsodnost vseskozi zbuja dvom, zdi se, da njegov um razpada hkrati z njegovim telesom. Stvari se začnejo razpletati, ko gospa Hudson, Sherlockova stanodajalka, pokliče na pomoč Watsona, ki še vedno žaluje za ženo.
Izkaže se, da se je Sherlock namerno uničeval. Nadaljevanje Maryjinega videa razkrije, da je ta predvidela, da je Watsona mogoče rešiti le tako, da postane Holmesov rešitelj. Ko slavni detektiv v ne povsem jasni psihološki igri pripravi Smitha do tega, da ga poskusi umoriti, mu seveda prihiti na pomoč Watson.
Razpad zgodbe
Že tu je jasno, da zgodba (predvsem detektivska) izgublja konsistenco. Avtorja jo vodita v neverjetne smeri in nedoumljive zaplete naknadno zakrpata z dozdevno racionalno razlago. Očitno je tudi, da je detektivski primer tu le v funkciji osebne drame detektivskih prijateljev. Nič drugače ni v končni epizodi, naslovljeni Končni problem.
Tu je glavni zlikovec ali zlikovka Sherlockova sestra Eurus. Za njen obstoj je detektiv izvedel pred kratkim. Genialna, a povsem psihopatska Eurus, Sherlocka postavi pred številne zagonetke, ki jih mora rešiti, če naj ona prizanese njegovim bližnjim. Kako je ena najbolj varovanih zločink zmanipulirala osebje institucije, v kateri je zaprta, in po svoji volji odhajala, kamor je hotela, ni jasno. V tej nadvse zmedeni epizodi, v kateri se izjemni obrati vrstijo drug za drugim, je bistveno razodetje v tem, da Eurus ni zlobna, ampak na robu psihičnega zloma, in potrebuje le nekaj bratske ljubezni. Nasploh ima serija dvoumen odnos do junakinj; ženske so bodisi moteč element lepega prijateljstva med Holmesom in Watsonom (tako lahko razumemo Maryjino smrt) bodisi so tu zato, da jih potolaži briljantni detektiv (Eurus je storila vse zločine zato, da bi pridobila bratovo pozornost).
Ključni problem Sherlocka so čedalje bolj kompleksni in neverjetni obrati. Avtorja serije se očitno nista mogla upreti skušnjavi, da ne bi dopolnila detektivskega žanra s psihološko dramo glavnih junakov, ki včasih meji na telenovelo. Z nizanjem osupljivih razpletov nedoumljivih zapletov detektivka postane svoja lastna karikatura, počlovečeni glavni junaki, kot so opazili v New York Timesu, pa nezanimivi.
Zdi se, da se je največji izvozni produkt Anglije – serijo so prodali več kot dvesto zainteresiranim akterjem po svetu – izpel. Zato lahko le upamo, da je nedavna četrta sezona Sherlocka resnično tudi zadnja.
